Page 17 - Štrajn, Darko. 2018. Vzgoja družbe. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 17
žba 15
(ne)varnosti
Danes bi težko našli družboslovca, pa tudi politika ali duhovnika, ki
bi lahko enoznačno definiral »družbo«; vsakdo lahko samo na-
šteje opredelitve, ki jim verjame ali jih kakorkoli povezuje s svojo diskur-
zivno pozicijo …, skratka, vsakdo tako rekoč hočeš nočeš govori o druž-
bi bolj kot o nekakšnem »projektu v izgradnji« kot o pojavu, ki obstaja
v bolj ali manj razvidnih okvirih. Celo v tradicionalističnih diskurzih, ki
se navadno utemeljujejo v religiozno obarvanih dogmatskih izhodiščih, se
v izrekah o tem, da družba (ali kakšen od njenih sestavnih delov) pač ne-
kaj je, kaže pravzaprav deontološka drža, torej to, da bi družba naj bila to,
kar govorec trdi, da je. V danem kontekstu, ko je vedno mogoče ugovarja-
ti temu, da neki družbeni fenomen sploh obstaja, je afirmativna trditev ne-
izbežno razumljena kot stališče, ki je investirano v oblikovanje realnosti,
ni pa hkrati opis realnosti. Kdaj se je razsrediščenje pojma družbe, pravza-
prav malodane razpad pojma družbe, začelo, je težko ugotoviti, vsekakor
pa je to dejstvo potrdila markantna politična osebnost 20. stoletja Marga-
ret Thatcher s svojim vzklikom, da »take stvari, kot je družba, ni!« Koliko
je bil ta vzklik, ki je po vsej verjetnosti vzniknil iz potreb praktične politi-
ke, kakor jih je videla revolucionarna konservativka, izrečen kot razpozna-
nje pomembnega premika v temeljih konstrukcije skupnosti, najbrž niti ni
tako pomembno. Izrečen je bil v obdobju neštetih ekonomskih, političnih
in kulturnih prelomov, ki se v diskurzu družboslovja še kar naprej kopičijo
in s katerimi označujemo meje med »epohami«: obdobje modernizma se
umika postmodernizmu, industrijske družba se je umaknila informacijski
družbi in mesto razredne družbe je zasedla družba tveganja.
(ne)varnosti
Danes bi težko našli družboslovca, pa tudi politika ali duhovnika, ki
bi lahko enoznačno definiral »družbo«; vsakdo lahko samo na-
šteje opredelitve, ki jim verjame ali jih kakorkoli povezuje s svojo diskur-
zivno pozicijo …, skratka, vsakdo tako rekoč hočeš nočeš govori o druž-
bi bolj kot o nekakšnem »projektu v izgradnji« kot o pojavu, ki obstaja
v bolj ali manj razvidnih okvirih. Celo v tradicionalističnih diskurzih, ki
se navadno utemeljujejo v religiozno obarvanih dogmatskih izhodiščih, se
v izrekah o tem, da družba (ali kakšen od njenih sestavnih delov) pač ne-
kaj je, kaže pravzaprav deontološka drža, torej to, da bi družba naj bila to,
kar govorec trdi, da je. V danem kontekstu, ko je vedno mogoče ugovarja-
ti temu, da neki družbeni fenomen sploh obstaja, je afirmativna trditev ne-
izbežno razumljena kot stališče, ki je investirano v oblikovanje realnosti,
ni pa hkrati opis realnosti. Kdaj se je razsrediščenje pojma družbe, pravza-
prav malodane razpad pojma družbe, začelo, je težko ugotoviti, vsekakor
pa je to dejstvo potrdila markantna politična osebnost 20. stoletja Marga-
ret Thatcher s svojim vzklikom, da »take stvari, kot je družba, ni!« Koliko
je bil ta vzklik, ki je po vsej verjetnosti vzniknil iz potreb praktične politi-
ke, kakor jih je videla revolucionarna konservativka, izrečen kot razpozna-
nje pomembnega premika v temeljih konstrukcije skupnosti, najbrž niti ni
tako pomembno. Izrečen je bil v obdobju neštetih ekonomskih, političnih
in kulturnih prelomov, ki se v diskurzu družboslovja še kar naprej kopičijo
in s katerimi označujemo meje med »epohami«: obdobje modernizma se
umika postmodernizmu, industrijske družba se je umaknila informacijski
družbi in mesto razredne družbe je zasedla družba tveganja.
