Page 182 - Štrajn, Darko. 2018. Vzgoja družbe. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 182
Vzgoja družbe
znotraj univerzalne kulture razlik: toda zdaj tega ne morejo več početi, kajti
neustavljivi pohod globalizacije pometa z vsemi razlikami in vrednotami, uva-
jajoč kulturo ali nekulturo popolne brezbrižnosti.«11
Preveč bi se oddaljili od naše teme, če bi še dlje sledili Derridaju in Ba-
udrillardu v njunih refleksijah velikih tem in konceptov. Pomembna posle-
dica njune presoje – na podlagi percepcije, ki jo oblikujejo njuni filozofski
koncepti – je njuna jasna kritična formulacija zavrnitve različnih naivnih
pričakovanj »boljšega sveta« po koncu obdobja hladne vojne. Drugače po-
vedano: globalizacija je v obdobju po koncu hladne vojne prestrukturirala
in deloma spremenila sama polja, v katerih se razlike oblikujejo kot spopa-
di vrednot, kultur in interesov. V nekoliko bolj dvoumnih terminih lahko
podamo več primerov, ki pojasnjujejo kaj to pomeni. Veljalo je, da bo padec
komunizma prinesel demokracijo in v resnici jo je. Toda zgodnje navduše-
nje za človekove pravice, strpnost in ostale take univerzalne vrednote, na-
domeščajo rastoči nacionalizem in družbeno izključevanje. Celo politično
demokracijo so v mnogih nekdanjih socialističnih državah oslabile omeji-
tve državljanskih pravic državljanov in posameznih manjšin. Pa tudi cen-
zura in represivne drže, ki se utemeljujejo v reformuliranih, na novo zbu-
jenih in seveda na novo odkritih izmišljenih tradicijah, postajajo bolj vi-
dne skupaj z vračanjem v, kot bi rekli z Bourdieujem, habitus, ki koreni-
ni v predkomunističnem obdobju. Koliko tak razvoj – seveda bi ga kazalo
bolj natančno raziskati – pomeni, da nam spet enkrat v zgodovini ni uspe-
lo prevladati nasilnih drž ter »vrednot«, ki generirajo take drže, utemelje-
ne v partikularnih in singularnih diskurzih, se zdi težko odgovoriti.12 Naj-
brž ni treba posebej poudarjati, da so vzgojno-izobraževalne prakse obču-
tljive na tako okolje.
»Ozaveščevanje« (conscientization)
in razorožitvena vzgoja
Upoštevaje že samo število mednarodnih nevladnih organizacij, inšti-
tutov, skladov, univerzitetnih oddelkov, nevladnih organizacij, zunajkuri-
kularnih dejavnosti v mnogih šolah, internetnih domačih strani, publika-
cij …, ki se tako ali drugače ukvarjajo z mirovno vzgojo, kajpak ne kaže
dvomiti v široko podporo tem dejavnostim. Hkrati je vse to bogastvo or-
11 Jean Baudrillard, From the Universal to the Singular: The Violence of the Global, v: Jérôme
Bindé (ur.), The Future of Values, Paris, New York, Oxford 2004, 20.
12 Domneva, da nekatere od tako imenovanih novih demokracij doživljajo nekakšen »weimar-
ski sindrom«, se zdi dokaj verjetna. Pojavi, kakršni so izključevanje manjšin, sovražni govor celo
v najvišjih nacionalnih ustanovah in drugi pojavi javno izražene nestrpnosti tudi v številnih no-
vih članicah EU, kažejo na to, da taka domneva sploh ni pretirana.
znotraj univerzalne kulture razlik: toda zdaj tega ne morejo več početi, kajti
neustavljivi pohod globalizacije pometa z vsemi razlikami in vrednotami, uva-
jajoč kulturo ali nekulturo popolne brezbrižnosti.«11
Preveč bi se oddaljili od naše teme, če bi še dlje sledili Derridaju in Ba-
udrillardu v njunih refleksijah velikih tem in konceptov. Pomembna posle-
dica njune presoje – na podlagi percepcije, ki jo oblikujejo njuni filozofski
koncepti – je njuna jasna kritična formulacija zavrnitve različnih naivnih
pričakovanj »boljšega sveta« po koncu obdobja hladne vojne. Drugače po-
vedano: globalizacija je v obdobju po koncu hladne vojne prestrukturirala
in deloma spremenila sama polja, v katerih se razlike oblikujejo kot spopa-
di vrednot, kultur in interesov. V nekoliko bolj dvoumnih terminih lahko
podamo več primerov, ki pojasnjujejo kaj to pomeni. Veljalo je, da bo padec
komunizma prinesel demokracijo in v resnici jo je. Toda zgodnje navduše-
nje za človekove pravice, strpnost in ostale take univerzalne vrednote, na-
domeščajo rastoči nacionalizem in družbeno izključevanje. Celo politično
demokracijo so v mnogih nekdanjih socialističnih državah oslabile omeji-
tve državljanskih pravic državljanov in posameznih manjšin. Pa tudi cen-
zura in represivne drže, ki se utemeljujejo v reformuliranih, na novo zbu-
jenih in seveda na novo odkritih izmišljenih tradicijah, postajajo bolj vi-
dne skupaj z vračanjem v, kot bi rekli z Bourdieujem, habitus, ki koreni-
ni v predkomunističnem obdobju. Koliko tak razvoj – seveda bi ga kazalo
bolj natančno raziskati – pomeni, da nam spet enkrat v zgodovini ni uspe-
lo prevladati nasilnih drž ter »vrednot«, ki generirajo take drže, utemelje-
ne v partikularnih in singularnih diskurzih, se zdi težko odgovoriti.12 Naj-
brž ni treba posebej poudarjati, da so vzgojno-izobraževalne prakse obču-
tljive na tako okolje.
»Ozaveščevanje« (conscientization)
in razorožitvena vzgoja
Upoštevaje že samo število mednarodnih nevladnih organizacij, inšti-
tutov, skladov, univerzitetnih oddelkov, nevladnih organizacij, zunajkuri-
kularnih dejavnosti v mnogih šolah, internetnih domačih strani, publika-
cij …, ki se tako ali drugače ukvarjajo z mirovno vzgojo, kajpak ne kaže
dvomiti v široko podporo tem dejavnostim. Hkrati je vse to bogastvo or-
11 Jean Baudrillard, From the Universal to the Singular: The Violence of the Global, v: Jérôme
Bindé (ur.), The Future of Values, Paris, New York, Oxford 2004, 20.
12 Domneva, da nekatere od tako imenovanih novih demokracij doživljajo nekakšen »weimar-
ski sindrom«, se zdi dokaj verjetna. Pojavi, kakršni so izključevanje manjšin, sovražni govor celo
v najvišjih nacionalnih ustanovah in drugi pojavi javno izražene nestrpnosti tudi v številnih no-
vih članicah EU, kažejo na to, da taka domneva sploh ni pretirana.
