Page 177 - Štrajn, Darko. 2018. Vzgoja družbe. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 177
abljena 175
razorožitvena
vzgoja
Omirovni vzgoji je bilo (in na srečo še je) nepreštevno veliko raz-
prav, če niti ne govorimo o množici dokumentov vladnih in še več
nevladnih mednarodnih organizacij, ki promovirajo takšno vzgojo pogo-
sto v povezavi s koncepti, kot so: kultura miru, nenasilje in sožitje različno-
sti. Večina razprav, ki vsebujejo te koncepte, množica deklaracij in množi-
ca bolj ali manj slišnih stališč se navezuje na razsvetljensko tradicijo, v ka-
teri se je izoblikovala ideja o izboljševanju družbe s pomočjo vzgoje in izo-
braževanja. To naravnanost zrcali npr. tudi začetek Unescove Ustave, kjer
so zapisali ta znameniti stavek: »Ker se vojne začenjajo v glavah ljudi, je v
njih treba ustvariti mir.«1 Pri pogostih citiranjih in sklicevanjih na ta sta-
vek pa smo znova in znova soočeni s svojevrstno hipokrizijo, ki jo odseva-
jo protislovni diskurzi.
»Mirovna vzgoja skuša cepiti učence proti slabim učinkom nasilja s tem, da
jih uči nenasilno urejati njihove spore in s tem, da jih motivira za izbiro miru,
ko so soočeni s spopadom. Družbe porabljajo denar in vire za usposabljanje
zdravnikov za zdravljenje bolnih. Zakaj ne bi izobraževale svojih državljanov,
da bi nenasilno opravljali svoje posle?«2
Koncepti mirovne vzgoje in mirovne kulture imajo tudi v prevladujo-
čih diskurzih liberalno demokratičnih držav pretežno pozitivno konotaci-
jo, vendar pa je ta omejena na dokaj abstraktne kontekste. Seveda najdemo
tudi take izjeme, kot denimo na Japonskem, kjer – če verjamemo tu nave-
denemu avtorju – imajo mirovno vzgojo, ki poučuje tako o japonskih žrt
1 Manual of the General Conference, Pariz 2002, 7.
2 Ian M. Harris, Mary Lee Morris, Peace Education, Jefferson 2003, 10.
razorožitvena
vzgoja
Omirovni vzgoji je bilo (in na srečo še je) nepreštevno veliko raz-
prav, če niti ne govorimo o množici dokumentov vladnih in še več
nevladnih mednarodnih organizacij, ki promovirajo takšno vzgojo pogo-
sto v povezavi s koncepti, kot so: kultura miru, nenasilje in sožitje različno-
sti. Večina razprav, ki vsebujejo te koncepte, množica deklaracij in množi-
ca bolj ali manj slišnih stališč se navezuje na razsvetljensko tradicijo, v ka-
teri se je izoblikovala ideja o izboljševanju družbe s pomočjo vzgoje in izo-
braževanja. To naravnanost zrcali npr. tudi začetek Unescove Ustave, kjer
so zapisali ta znameniti stavek: »Ker se vojne začenjajo v glavah ljudi, je v
njih treba ustvariti mir.«1 Pri pogostih citiranjih in sklicevanjih na ta sta-
vek pa smo znova in znova soočeni s svojevrstno hipokrizijo, ki jo odseva-
jo protislovni diskurzi.
»Mirovna vzgoja skuša cepiti učence proti slabim učinkom nasilja s tem, da
jih uči nenasilno urejati njihove spore in s tem, da jih motivira za izbiro miru,
ko so soočeni s spopadom. Družbe porabljajo denar in vire za usposabljanje
zdravnikov za zdravljenje bolnih. Zakaj ne bi izobraževale svojih državljanov,
da bi nenasilno opravljali svoje posle?«2
Koncepti mirovne vzgoje in mirovne kulture imajo tudi v prevladujo-
čih diskurzih liberalno demokratičnih držav pretežno pozitivno konotaci-
jo, vendar pa je ta omejena na dokaj abstraktne kontekste. Seveda najdemo
tudi take izjeme, kot denimo na Japonskem, kjer – če verjamemo tu nave-
denemu avtorju – imajo mirovno vzgojo, ki poučuje tako o japonskih žrt
1 Manual of the General Conference, Pariz 2002, 7.
2 Ian M. Harris, Mary Lee Morris, Peace Education, Jefferson 2003, 10.
