Page 178 - Štrajn, Darko. 2018. Vzgoja družbe. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 178
Vzgoja družbe
vah (npr. glede na žrtve eksplozij obeh atomskih bomb) kot o odgovornosti
za vojno in vojne zločine z gledišča nasprotnikov.3 Na splošno pa vendar-
le velja, da je mirovna vzgoja smiselna glede na projekcijo stanja miru in so-
žitja v nedoločeni prihodnosti, kakor hitro pa se pravzaprav samo izrečejo
namere o konkretnejši implementaciji mirovne vzgoje, se znajdemo na ob-
močju, kjer so take namere označene v boljšem primeru kot utopični paci-
fizmi, v slabših pa kot nepatriotsko ali celo kot izdajalsko obnašanje. To bi
lahko pomenilo, da vsemu trudu za mirovno vzgojo navkljub vendarle pre-
vladuje vzgoja za vojno, čeprav seveda nikjer ni tako poimenovana. Sklicu-
joč se na Sevillsko izjavo4 Power meni, »da ni dovolj znanstvene evidence,
ki bi dokazovala, da so človeška bitja nasilna po naravi. Toda končno je pre-
tirano agresivno vedenje ponavadi odziv na zelo boleči dražljaj ali pa je po-
sledica napačne vzgoje.«5 Glede na vso zgodovino teoretiziranja o mirovni
vzgoji in tudi glede na kar spoštovanja vredno tradicijo poskusov uvajanja
take vzgoje v pedagoško prakso, se je moralo vsaj kdaj postaviti tudi vpraša-
nje o pravšnosti samega koncepta take vzgoje, upoštevaje nadaljevanje voja-
ških spopadov, ki so konec dvajsetega stoletja izbruhnili tudi na nekaterih
krajih, kjer jih nismo pričakovali. Ali se je torej postavilo vprašanje o tem,
da bi kazalo namesto neučinkovite mirovne vzgoje »izumiti« kaj drugega?
V tem razdelku bomo odkrili, da se je to res že zgodilo v poskusu razvitja
koncepta razorožitvene vzgoje. Pred tem pa si dovolimo obravnavo neka-
terih vprašanj, ki zadevajo okvirje in razloge razpravljanja o mirovni vzgoji
(ter bolj ali manj ne posebno učinkovito prakso).
Kontekst novejše zgodovine
Če se vprašamo o tem, kako je sploh mogoče misliti vojno, je to vpraša-
nje podobno skrajnim »filozofskim« vprašanjem, kot so: kako misliti ab-
surd ali radikalno praznino smisla. To seveda ni odvrnilo mnogih piscev,
da ne bi skušali razložiti pojava vojne in še posebej nasilja kot njene pogla-
vitne vsebine. Najbrž ni treba posebej navajati primerov mnogih diskur-
zov, ki skušajo oblikovati zamisli za preprečevanje vojne in pri tem pravi-
loma reflektirajo velikansko težavnost take naloge. Nekateri od teh posku-
3 Miki Y. Ishikida, Toward Peace War Responsibility / Postwar Compensation and Peace Move-
ments and Education in Japan, Lincoln, 2005, 114.
4 Sevillsko izjavo o nasilju je napisalo dvajset vodilnih znanstvenikov iz vsega sveta v Sevilli 16.
maja 1986 (v Unescovem letu miru). Izjava je predvsem zavrnila tako imenovani »biološki pe-
simizem«, po katerem naj bi ljudje podedovali nagnjenost k vojni od živalskih prednikov in bi
naj torej ta nagnjenost domnevno bila del človekove narave.
5 Colin Power, Education for Non-violence, v: European Journal of Intercultural Studies, Vol-
ume 9 (1998), Number 3, Abingdon, 247.
vah (npr. glede na žrtve eksplozij obeh atomskih bomb) kot o odgovornosti
za vojno in vojne zločine z gledišča nasprotnikov.3 Na splošno pa vendar-
le velja, da je mirovna vzgoja smiselna glede na projekcijo stanja miru in so-
žitja v nedoločeni prihodnosti, kakor hitro pa se pravzaprav samo izrečejo
namere o konkretnejši implementaciji mirovne vzgoje, se znajdemo na ob-
močju, kjer so take namere označene v boljšem primeru kot utopični paci-
fizmi, v slabših pa kot nepatriotsko ali celo kot izdajalsko obnašanje. To bi
lahko pomenilo, da vsemu trudu za mirovno vzgojo navkljub vendarle pre-
vladuje vzgoja za vojno, čeprav seveda nikjer ni tako poimenovana. Sklicu-
joč se na Sevillsko izjavo4 Power meni, »da ni dovolj znanstvene evidence,
ki bi dokazovala, da so človeška bitja nasilna po naravi. Toda končno je pre-
tirano agresivno vedenje ponavadi odziv na zelo boleči dražljaj ali pa je po-
sledica napačne vzgoje.«5 Glede na vso zgodovino teoretiziranja o mirovni
vzgoji in tudi glede na kar spoštovanja vredno tradicijo poskusov uvajanja
take vzgoje v pedagoško prakso, se je moralo vsaj kdaj postaviti tudi vpraša-
nje o pravšnosti samega koncepta take vzgoje, upoštevaje nadaljevanje voja-
ških spopadov, ki so konec dvajsetega stoletja izbruhnili tudi na nekaterih
krajih, kjer jih nismo pričakovali. Ali se je torej postavilo vprašanje o tem,
da bi kazalo namesto neučinkovite mirovne vzgoje »izumiti« kaj drugega?
V tem razdelku bomo odkrili, da se je to res že zgodilo v poskusu razvitja
koncepta razorožitvene vzgoje. Pred tem pa si dovolimo obravnavo neka-
terih vprašanj, ki zadevajo okvirje in razloge razpravljanja o mirovni vzgoji
(ter bolj ali manj ne posebno učinkovito prakso).
Kontekst novejše zgodovine
Če se vprašamo o tem, kako je sploh mogoče misliti vojno, je to vpraša-
nje podobno skrajnim »filozofskim« vprašanjem, kot so: kako misliti ab-
surd ali radikalno praznino smisla. To seveda ni odvrnilo mnogih piscev,
da ne bi skušali razložiti pojava vojne in še posebej nasilja kot njene pogla-
vitne vsebine. Najbrž ni treba posebej navajati primerov mnogih diskur-
zov, ki skušajo oblikovati zamisli za preprečevanje vojne in pri tem pravi-
loma reflektirajo velikansko težavnost take naloge. Nekateri od teh posku-
3 Miki Y. Ishikida, Toward Peace War Responsibility / Postwar Compensation and Peace Move-
ments and Education in Japan, Lincoln, 2005, 114.
4 Sevillsko izjavo o nasilju je napisalo dvajset vodilnih znanstvenikov iz vsega sveta v Sevilli 16.
maja 1986 (v Unescovem letu miru). Izjava je predvsem zavrnila tako imenovani »biološki pe-
simizem«, po katerem naj bi ljudje podedovali nagnjenost k vojni od živalskih prednikov in bi
naj torej ta nagnjenost domnevno bila del človekove narave.
5 Colin Power, Education for Non-violence, v: European Journal of Intercultural Studies, Vol-
ume 9 (1998), Number 3, Abingdon, 247.
