Page 181 - Štrajn, Darko. 2018. Vzgoja družbe. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 181
Proizvesti državljane 179
Nedvomno ključni mislec zadnjega fin de siècle v svoji knjigi o »Mar-
xovih strašilih« ni mogel storiti nič drugega kot – spet enkrat – reafirmi-
rati vrednost dvoma. V svojih kategorijah razlike, razloke, metonimije itn.
je projiciral temačno perspektivo nadaljevanja naše tako imenovane civili-
zacije. Glede na to, kar nas še posebej zanima v tem zapisu, je Derrida pou-
daril, da sta »oboroževalna industrija in trgovina vpisani v normalno ure-
ditev znanstvenega raziskovanja, gospodarstva ter socializacije dela v za-
hodnih demokracijah«.9 Jedrsko orožje je postalo objekt »diseminacije«,
medetnične vojne pa so vključene v procese, ki jih dojemamo kot »pozitiv-
ne pogoje stabilizacije, ki se nenehno sproža na novo«. Najbrž se ne kaže
čuditi, da so Derridaja z vsemi gestami občudovanja celo in zlasti v splo-
šnih medijih prikazovali po njegovi smrti predvsem kot zelo zapletenega
in pravzaprav običajni pameti nedojemljivega misleca, s tem pa postanejo
njegova sporočila kajpak nekaj neobvezujočega. V nadaljevanju navedene-
ga stavka Derrida prikaže dvomljivost stabilnosti, ki naj bi bila stabilizacija
sedentirizacije. Glede na to je jasno, da bo lokalna razlika, razmikanje pre-
mestitve spodbudilo gibanje: »In daje prostor ter povzroča (donne lieu).
Na primer vsa nacionalna ukoreninjenost je zakoreninjena predvsem v spo-
minu na tesnobo preseljenih – ali preseljivih – prebivalcev. Ni ‚izklopljen‘
samo čas, ampak tudi prostor, prostor v času, razmikanje.«10 Če te stavke
prevedemo v jezik, ki služi procesom, označenim z globalizacijo, že opisu-
jejo svet po devetem septembru 2001, četudi so bili zapisani okoli sedem
let pred dogodkom, ki se prikazuje vedno znova v mnogih medijskih pono-
vitvah podob gorečih dvojčkov svetovnega trgovinskega centra. Omenjeni
dogodek dejansko v popolnosti izraža to, kar je Derrida poimenoval »raz-
mikanje«, kajti teroristična akcija se je izrekla s prefiguracijo prostora v sa-
mem središču »globaliziranega« sveta, kjer sta bila čas in prostor že pre-
mešana in pospešena. Tu bi se morali spomniti na kantovski kategoriji pro-
stora in časa, ki objektivirata svet vrednot, medtem ko omenjeni kategoriji
uokvirjata svet, torej to, kar je dojeto kot prostor spoznatne realnosti. Zdaj
bi nemara lahko rekli, da kategoriji prostora in časa služita namenu globa-
lizacije tako, da se podrejata vzorcem singularizacije. Nemara si lahko do-
volimo pripombo, da se omenjena Derridajeva stališča skladajo s tem Bau-
drillardovim opažanjem:
»Položaj se spreminja in postaja bolj kritičen, ko univerzalne vrednote izgu-
bljajo avtoriteto in legitimnost. Toliko časa, kolikor so uveljavljale posredo-
valni vpliv, so za silo uspevale pri združevanju singularnosti v preobleki razlik
9 Jacques Derrida, Specters of Marx, New York, London 1994, 82.
10 N. d., 83.
Nedvomno ključni mislec zadnjega fin de siècle v svoji knjigi o »Mar-
xovih strašilih« ni mogel storiti nič drugega kot – spet enkrat – reafirmi-
rati vrednost dvoma. V svojih kategorijah razlike, razloke, metonimije itn.
je projiciral temačno perspektivo nadaljevanja naše tako imenovane civili-
zacije. Glede na to, kar nas še posebej zanima v tem zapisu, je Derrida pou-
daril, da sta »oboroževalna industrija in trgovina vpisani v normalno ure-
ditev znanstvenega raziskovanja, gospodarstva ter socializacije dela v za-
hodnih demokracijah«.9 Jedrsko orožje je postalo objekt »diseminacije«,
medetnične vojne pa so vključene v procese, ki jih dojemamo kot »pozitiv-
ne pogoje stabilizacije, ki se nenehno sproža na novo«. Najbrž se ne kaže
čuditi, da so Derridaja z vsemi gestami občudovanja celo in zlasti v splo-
šnih medijih prikazovali po njegovi smrti predvsem kot zelo zapletenega
in pravzaprav običajni pameti nedojemljivega misleca, s tem pa postanejo
njegova sporočila kajpak nekaj neobvezujočega. V nadaljevanju navedene-
ga stavka Derrida prikaže dvomljivost stabilnosti, ki naj bi bila stabilizacija
sedentirizacije. Glede na to je jasno, da bo lokalna razlika, razmikanje pre-
mestitve spodbudilo gibanje: »In daje prostor ter povzroča (donne lieu).
Na primer vsa nacionalna ukoreninjenost je zakoreninjena predvsem v spo-
minu na tesnobo preseljenih – ali preseljivih – prebivalcev. Ni ‚izklopljen‘
samo čas, ampak tudi prostor, prostor v času, razmikanje.«10 Če te stavke
prevedemo v jezik, ki služi procesom, označenim z globalizacijo, že opisu-
jejo svet po devetem septembru 2001, četudi so bili zapisani okoli sedem
let pred dogodkom, ki se prikazuje vedno znova v mnogih medijskih pono-
vitvah podob gorečih dvojčkov svetovnega trgovinskega centra. Omenjeni
dogodek dejansko v popolnosti izraža to, kar je Derrida poimenoval »raz-
mikanje«, kajti teroristična akcija se je izrekla s prefiguracijo prostora v sa-
mem središču »globaliziranega« sveta, kjer sta bila čas in prostor že pre-
mešana in pospešena. Tu bi se morali spomniti na kantovski kategoriji pro-
stora in časa, ki objektivirata svet vrednot, medtem ko omenjeni kategoriji
uokvirjata svet, torej to, kar je dojeto kot prostor spoznatne realnosti. Zdaj
bi nemara lahko rekli, da kategoriji prostora in časa služita namenu globa-
lizacije tako, da se podrejata vzorcem singularizacije. Nemara si lahko do-
volimo pripombo, da se omenjena Derridajeva stališča skladajo s tem Bau-
drillardovim opažanjem:
»Položaj se spreminja in postaja bolj kritičen, ko univerzalne vrednote izgu-
bljajo avtoriteto in legitimnost. Toliko časa, kolikor so uveljavljale posredo-
valni vpliv, so za silo uspevale pri združevanju singularnosti v preobleki razlik
9 Jacques Derrida, Specters of Marx, New York, London 1994, 82.
10 N. d., 83.
