Page 184 - Štrajn, Darko. 2018. Vzgoja družbe. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 184
Vzgoja družbe
rati močno intelektualno podporo in tudi angažirati vrhunske znanstveni-
ke ter učenjake, odvisen od mednarodnega (medvladnega) konsenza. Prav-
zaprav je Unesco v zgodnjih osemdesetih letih prejšnjega stoletja razvil svo-
je dejavnosti v smeri bolj enoznačno artikuliranih ciljev, toda – kot vemo
– zanje ni mogel pridobiti univerzalnega konsenza. Neokonservativni vla-
di ZDA in Velike Britanije sta l. 1984 celo izstopili iz Unesca zaradi njego-
vih domnevnih transgresij v času, ko je tej organizaciji načeloval Amadou-
Mahtar M‘Bow iz Senegala (1974–1987).
Nekaj evidence o tem, da plemeniti cilji razorožitvene vzgoje »niso mo-
gli uspeti«, lahko najdemo v zborniku, ki ga je uredil Magnus Haavelsrud in
je izšel šele l. 1993, torej kar dober ducat let po konferenci, ki je spodbudila
nastanek knjige. Urednik knjige – zbirke enajstih člankov (dodani so še uvo-
di, dodatki in druga razlagajoča besedila), ki so jih napisali avtorji iz vsega
sveta – v uvodu pojasni, da je imel nekaj težav pri objavi knjige. Unesco na-
mreč ni sprejel rokopisa priročnika za učitelje razorožitvene vzgoje, za katere-
ga je podpisal pogodbo z Mednarodno zvezo za mirovno raziskovanje IPRA
(International Peace Research Association) l. 1984. Rokopis, ki naj bi ga izdal
Unesco, je bil dostavljen založniku l. 1985. Ker načrtovani priročnik ni niko-
li izšel, se je skupina raziskovalcev, ki so se srečali na bienalni generalni konfe-
renci IPRA na Nizozemskem, odločila na novo predelati rokopis in ga izdati.
Čeprav lahko samo ugibamo, kakšen je bil izvirni rokopis, domnevajoč, da je
struktura knjige bila bolj ali manj enaka, bralec izdane knjige lahko sluti, za-
kaj je Unesco ni sprejel. Kljub temu da knjiga očitno ni ravno konvencionalni
priročnik, je resnični razlog treba iskati v dialektiki mednarodnih odnosov,
nacionalnih interesov in posledično zvezanih rok Unescovega sekretariata.
Najverjetneje so menili, da je knjiga preveč kontroverzna, da bi pripomogla
k oblikovanju političnega konsenza, ali pa je bila morda ocenjena kot nekoli-
ko pretirano »levičarska«. Ne glede na to, kaj lahko ugibamo o domnevnem
»nesporazumu«, kajti urednik ne pove cele zgodbe, pa imamo v knjigi zbir-
ko precej zanimivih besedil, ki povezujejo interdisciplinarni pristop z moč-
nim družbenim in široko političnim angažmajem piscev. Tovrstni diskurz
kajpak ni nobena redkost v mirovnih študijah, hkrati pa tudi vemo, da sta
vzgoja in izobraževanje vedno bili zanimivi za zagovornike miru in za širok
spekter nasprotnikov vojne. Mirovne študije so v obdobju po drugi svetovni
vojni, vsem dvomom o njih navkljub in kljub pomanjkanju ustrezne podpo-
re v šolskih sistemih širom sveta,kot akademska disciplina vidno napredova-
le. Zagotovo se vsak diskurz o miru mora soočati s sfero, ki ji v nemški retori-
ki pravimo Realpolitik in ki sugerira videnje mirovnih študij kot zvrsti »uto-
pizma«. To pomeni, da mirovne pobude v vzgoji in izobraževanju, pa tudi
rati močno intelektualno podporo in tudi angažirati vrhunske znanstveni-
ke ter učenjake, odvisen od mednarodnega (medvladnega) konsenza. Prav-
zaprav je Unesco v zgodnjih osemdesetih letih prejšnjega stoletja razvil svo-
je dejavnosti v smeri bolj enoznačno artikuliranih ciljev, toda – kot vemo
– zanje ni mogel pridobiti univerzalnega konsenza. Neokonservativni vla-
di ZDA in Velike Britanije sta l. 1984 celo izstopili iz Unesca zaradi njego-
vih domnevnih transgresij v času, ko je tej organizaciji načeloval Amadou-
Mahtar M‘Bow iz Senegala (1974–1987).
Nekaj evidence o tem, da plemeniti cilji razorožitvene vzgoje »niso mo-
gli uspeti«, lahko najdemo v zborniku, ki ga je uredil Magnus Haavelsrud in
je izšel šele l. 1993, torej kar dober ducat let po konferenci, ki je spodbudila
nastanek knjige. Urednik knjige – zbirke enajstih člankov (dodani so še uvo-
di, dodatki in druga razlagajoča besedila), ki so jih napisali avtorji iz vsega
sveta – v uvodu pojasni, da je imel nekaj težav pri objavi knjige. Unesco na-
mreč ni sprejel rokopisa priročnika za učitelje razorožitvene vzgoje, za katere-
ga je podpisal pogodbo z Mednarodno zvezo za mirovno raziskovanje IPRA
(International Peace Research Association) l. 1984. Rokopis, ki naj bi ga izdal
Unesco, je bil dostavljen založniku l. 1985. Ker načrtovani priročnik ni niko-
li izšel, se je skupina raziskovalcev, ki so se srečali na bienalni generalni konfe-
renci IPRA na Nizozemskem, odločila na novo predelati rokopis in ga izdati.
Čeprav lahko samo ugibamo, kakšen je bil izvirni rokopis, domnevajoč, da je
struktura knjige bila bolj ali manj enaka, bralec izdane knjige lahko sluti, za-
kaj je Unesco ni sprejel. Kljub temu da knjiga očitno ni ravno konvencionalni
priročnik, je resnični razlog treba iskati v dialektiki mednarodnih odnosov,
nacionalnih interesov in posledično zvezanih rok Unescovega sekretariata.
Najverjetneje so menili, da je knjiga preveč kontroverzna, da bi pripomogla
k oblikovanju političnega konsenza, ali pa je bila morda ocenjena kot nekoli-
ko pretirano »levičarska«. Ne glede na to, kaj lahko ugibamo o domnevnem
»nesporazumu«, kajti urednik ne pove cele zgodbe, pa imamo v knjigi zbir-
ko precej zanimivih besedil, ki povezujejo interdisciplinarni pristop z moč-
nim družbenim in široko političnim angažmajem piscev. Tovrstni diskurz
kajpak ni nobena redkost v mirovnih študijah, hkrati pa tudi vemo, da sta
vzgoja in izobraževanje vedno bili zanimivi za zagovornike miru in za širok
spekter nasprotnikov vojne. Mirovne študije so v obdobju po drugi svetovni
vojni, vsem dvomom o njih navkljub in kljub pomanjkanju ustrezne podpo-
re v šolskih sistemih širom sveta,kot akademska disciplina vidno napredova-
le. Zagotovo se vsak diskurz o miru mora soočati s sfero, ki ji v nemški retori-
ki pravimo Realpolitik in ki sugerira videnje mirovnih študij kot zvrsti »uto-
pizma«. To pomeni, da mirovne pobude v vzgoji in izobraževanju, pa tudi
