Page 179 - Štrajn, Darko. 2018. Vzgoja družbe. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 179
Proizvesti državljane 177
sov se izrekajo v »racionalnem« pristopu, npr. v družboslovju in v nekate-
rih vidikih politike. Vprašanje smisla in nesmisla vojne zadeva samo kon-
stitucijo morale in etike, kajti vojna je končno in najbolj radikalno zlo, ki
se razlikuje od mnogih drugih zvrsti zla, kot so, denimo, naravne katastro-
fe in epidemije, ki jih ne opredeljuje nikakršna subjektivna volja v ozadju,
po tem, da zanjo ni drugih razlogov, kot so družbeni ali človeški. Seveda so
podatki, zgodovinski spomin, mnoga pričevanja o vojnih grozodejstvih ter
številni pesimistični sklepi zelo mračni. Kar smo v zadnjih dveh stoletjih
različnih razvojnih gibanj razbirali za progresivno, je neizogibno pomenilo
tudi razočarujoči »napredek« na področju nasilja med ljudmi. 20. stoletje
je bilo v tem pogledu še posebej »uspešno«. V zgodnjih osemdesetih letih
je Ronald Aronson rekapituliral nasledke stoletja, ki je takrat bilo še daleč
od svojega grozljivega konca glede na prakse nasilja. Kot vemo zdaj, je ne-
kaj let po izidu Aronsonove knjige konec hladne vojne prinesel vojno tudi
na nekatera prizorišča, kjer se je poprej zdela že skorajda nemogoča. Neka-
tere od teh vojn so se zares vpisale v enciklopedijo grozovitosti, če pomisli-
mo na Bosno in Hercegovino ter na Čečenijo v devetdesetih letih 20. stol.
Aronson je svojo knjigo napisal v iskanju opredelitve upanja v prihodnost
in zato v njegovem pisanju lahko najdemo namige na prihajajoče spremem-
be, ki so se takrat ravno začenjale. Toda najprej se je soočil z zgodovino,
ki jo označujejo holokavst, stalinizem in vietnamska vojna. Aronson tako
ugotavlja, da je neverjetno veliko število ljudi zares izkusilo sodni dan, pri
čemer ni šlo samo za smrt bližnjih, ampak za uničenje njihovega sveta, kar
je po njegovem dokončno prizadelo njihov spomin. Tak »dosežek« v tako
velikanskih razsežnostih je zahteval velike priprave: tako pripravo ljudi kot
tehnične priprave. Tu lahko mimogrede pripomnimo, da sta vzgoja in iz-
obraževanje pri »pripravi ljudi« za vsakršne naloge obrambe imeli slej ko
prej pomembno vlogo. V dvajsetem stoletju so bila na industriji temelječa
gospodarstva in obvezno izobraževanje komplementarne sestavine pogojev
za vojne v bolj množičnem obsegu kot kdajkoli prej. Po Aronsonu je »prva
svetovna vojna pričela proces brutalizacije, ki je naredila množični pomor
za človeško dojemljivega«.6 V naslednjih desetletjih pa sta tehnična in or-
ganizacijska kapaciteta za množični pomor dosegla polni razcvet:
»Množični pomor predvideva razpoloženje totalne vojne, brutalizirano pre-
bivalstvo, ki sprejema potrebo po tem, da ‚rešuje‘ samo sebe, ustrezno oboro-
žitev ter organizacijske procedure za hitro identifikacijo, procesiranje in po-
boj ogromnega števila sovražnih ljudi. In tako smo danes pripravljeni. Okle-
vamo na robu pozabe, čakamo – morda protestiramo – medtem ko perfek-
6 Ronald Aronson, The Dialectics of Disaster, London 1983, 9.
sov se izrekajo v »racionalnem« pristopu, npr. v družboslovju in v nekate-
rih vidikih politike. Vprašanje smisla in nesmisla vojne zadeva samo kon-
stitucijo morale in etike, kajti vojna je končno in najbolj radikalno zlo, ki
se razlikuje od mnogih drugih zvrsti zla, kot so, denimo, naravne katastro-
fe in epidemije, ki jih ne opredeljuje nikakršna subjektivna volja v ozadju,
po tem, da zanjo ni drugih razlogov, kot so družbeni ali človeški. Seveda so
podatki, zgodovinski spomin, mnoga pričevanja o vojnih grozodejstvih ter
številni pesimistični sklepi zelo mračni. Kar smo v zadnjih dveh stoletjih
različnih razvojnih gibanj razbirali za progresivno, je neizogibno pomenilo
tudi razočarujoči »napredek« na področju nasilja med ljudmi. 20. stoletje
je bilo v tem pogledu še posebej »uspešno«. V zgodnjih osemdesetih letih
je Ronald Aronson rekapituliral nasledke stoletja, ki je takrat bilo še daleč
od svojega grozljivega konca glede na prakse nasilja. Kot vemo zdaj, je ne-
kaj let po izidu Aronsonove knjige konec hladne vojne prinesel vojno tudi
na nekatera prizorišča, kjer se je poprej zdela že skorajda nemogoča. Neka-
tere od teh vojn so se zares vpisale v enciklopedijo grozovitosti, če pomisli-
mo na Bosno in Hercegovino ter na Čečenijo v devetdesetih letih 20. stol.
Aronson je svojo knjigo napisal v iskanju opredelitve upanja v prihodnost
in zato v njegovem pisanju lahko najdemo namige na prihajajoče spremem-
be, ki so se takrat ravno začenjale. Toda najprej se je soočil z zgodovino,
ki jo označujejo holokavst, stalinizem in vietnamska vojna. Aronson tako
ugotavlja, da je neverjetno veliko število ljudi zares izkusilo sodni dan, pri
čemer ni šlo samo za smrt bližnjih, ampak za uničenje njihovega sveta, kar
je po njegovem dokončno prizadelo njihov spomin. Tak »dosežek« v tako
velikanskih razsežnostih je zahteval velike priprave: tako pripravo ljudi kot
tehnične priprave. Tu lahko mimogrede pripomnimo, da sta vzgoja in iz-
obraževanje pri »pripravi ljudi« za vsakršne naloge obrambe imeli slej ko
prej pomembno vlogo. V dvajsetem stoletju so bila na industriji temelječa
gospodarstva in obvezno izobraževanje komplementarne sestavine pogojev
za vojne v bolj množičnem obsegu kot kdajkoli prej. Po Aronsonu je »prva
svetovna vojna pričela proces brutalizacije, ki je naredila množični pomor
za človeško dojemljivega«.6 V naslednjih desetletjih pa sta tehnična in or-
ganizacijska kapaciteta za množični pomor dosegla polni razcvet:
»Množični pomor predvideva razpoloženje totalne vojne, brutalizirano pre-
bivalstvo, ki sprejema potrebo po tem, da ‚rešuje‘ samo sebe, ustrezno oboro-
žitev ter organizacijske procedure za hitro identifikacijo, procesiranje in po-
boj ogromnega števila sovražnih ljudi. In tako smo danes pripravljeni. Okle-
vamo na robu pozabe, čakamo – morda protestiramo – medtem ko perfek-
6 Ronald Aronson, The Dialectics of Disaster, London 1983, 9.
