Page 180 - Štrajn, Darko. 2018. Vzgoja družbe. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 180
Vzgoja družbe
cionirajo totalno vojno. Mnogi sodni dnevi usmerjajo h končnemu sodnemu
dnevu, ko se izpopolnjevanje, proizvodnja in razpostavljanje jedrskega orožja
nadaljujejo, strategi pa razgrinjajo načrte za njihovo uporabo v boju.«7
Aronsonova napoved se, kot vemo, ni povsem uresničila ali, povedano
bolj natančno, sam vzorec grožnje z jedrsko katastrofo se je po koncu hla-
dne vojne nekoliko spremenil. V ne ravno hudem nasprotju z Aronsono-
vim sklepanjem ne moremo zanikati sorazmernega uspeha pri redukciji je-
drskega potenciala na obeh straneh nekdanje železne zavese. Navzlic dej-
stvu, da so uničili veliko jedrskega potenciala, pa se sama grožnja jedrske
vojne vseeno še nadaljuje; zdaj pač v nekoliko spremenjenih svetovnih kon-
frontacijah, še posebej pa, če upoštevamo nove jedrske sile, kakršne so Izra-
el, Indija, Pakistan in Severna Koreja, ki se jim utegne pridružiti še Iran.
Ta nova dejstva globaliziranega sveta označujejo konec tiste iluzije, ki je na-
stala po koncu bipolarnega sveta in je bila izrečena v Fukuyamovi formuli
»konca zgodovine«. Pustimo ob strani vprašanje, ali so Fukuyamovo ide-
jo povsod pravilno razumeli, ampak v tistem času razširjenega želečega raz-
mišljanja (wishful thinking) se je nemara zdelo, da konec zgodovine pomeni
tudi konec oboroženih spopadov. Celo na samem področju vojaških dejav-
nosti – čeprav z veliko pomočjo medijske dramaturgije – se je zdela verje-
tna možnost vojne kot nekakšna »dobra praksa«. Uporaba vojaških sil za
preprečitev agresije ali za odvračanje izbruhov nasilja se je na trenutke zde-
la zares mogoča. Najbolj optimistični družbeni aktivisti in politiki so upa-
li na prilagoditev mednarodnih organizacij neki vrsti demokratičnih med-
narodnih odnosov. Diskurz vojne se je po prvi zalivski vojni – spomnimo:
vojni proti Iraku zaradni njegove okupacije Kuvajta poleti l. 1990 – oboga-
til z novim konceptom vojaškega angažiranja v omejenih operacijah s po-
udarjeno uporabo visoko tehnoloških orožij in računalniških ter komuni-
kacijskih pomagal. Toda prav kmalu po tem je vojna v nekdanji Jugoslavi-
ji pokončala upanje v dobro postmoderno vojno: »Vojne v Jugoslaviji ni mo-
goče razložiti niti kot državljanske vojne niti kot spopada med narodi; na-
mesto tega jo je treba videti kot kompleksno vojno za novo državnost, osre-
diščeno okoli etnopolitičnih in socioekonomskih osi spopadov.«8 Nekate-
ri od »večnih vzrokov« vojn so se v dobi postmodernizma prerazporedi-
li. Toda še naprej jih razumejo tako tisti, ki so vpleteni v spopad, kot tudi
tisti, ki jih skušajo razumeti in razložiti, kot vzroke, da niti ne govorimo o
poskusih interesnega vmešavanja v nekatere težavne situacije.
7 N. d., 9.
8 Wilfried Graf, Reflections concerning a Typology of the New Nationalisms in Yugoslavia and
South-Eastern Europe, v: T. Kuzmanič, A. Truger (ur.), Yugoslavia War, Ljubljana, Schlaining
1992, 76.
cionirajo totalno vojno. Mnogi sodni dnevi usmerjajo h končnemu sodnemu
dnevu, ko se izpopolnjevanje, proizvodnja in razpostavljanje jedrskega orožja
nadaljujejo, strategi pa razgrinjajo načrte za njihovo uporabo v boju.«7
Aronsonova napoved se, kot vemo, ni povsem uresničila ali, povedano
bolj natančno, sam vzorec grožnje z jedrsko katastrofo se je po koncu hla-
dne vojne nekoliko spremenil. V ne ravno hudem nasprotju z Aronsono-
vim sklepanjem ne moremo zanikati sorazmernega uspeha pri redukciji je-
drskega potenciala na obeh straneh nekdanje železne zavese. Navzlic dej-
stvu, da so uničili veliko jedrskega potenciala, pa se sama grožnja jedrske
vojne vseeno še nadaljuje; zdaj pač v nekoliko spremenjenih svetovnih kon-
frontacijah, še posebej pa, če upoštevamo nove jedrske sile, kakršne so Izra-
el, Indija, Pakistan in Severna Koreja, ki se jim utegne pridružiti še Iran.
Ta nova dejstva globaliziranega sveta označujejo konec tiste iluzije, ki je na-
stala po koncu bipolarnega sveta in je bila izrečena v Fukuyamovi formuli
»konca zgodovine«. Pustimo ob strani vprašanje, ali so Fukuyamovo ide-
jo povsod pravilno razumeli, ampak v tistem času razširjenega želečega raz-
mišljanja (wishful thinking) se je nemara zdelo, da konec zgodovine pomeni
tudi konec oboroženih spopadov. Celo na samem področju vojaških dejav-
nosti – čeprav z veliko pomočjo medijske dramaturgije – se je zdela verje-
tna možnost vojne kot nekakšna »dobra praksa«. Uporaba vojaških sil za
preprečitev agresije ali za odvračanje izbruhov nasilja se je na trenutke zde-
la zares mogoča. Najbolj optimistični družbeni aktivisti in politiki so upa-
li na prilagoditev mednarodnih organizacij neki vrsti demokratičnih med-
narodnih odnosov. Diskurz vojne se je po prvi zalivski vojni – spomnimo:
vojni proti Iraku zaradni njegove okupacije Kuvajta poleti l. 1990 – oboga-
til z novim konceptom vojaškega angažiranja v omejenih operacijah s po-
udarjeno uporabo visoko tehnoloških orožij in računalniških ter komuni-
kacijskih pomagal. Toda prav kmalu po tem je vojna v nekdanji Jugoslavi-
ji pokončala upanje v dobro postmoderno vojno: »Vojne v Jugoslaviji ni mo-
goče razložiti niti kot državljanske vojne niti kot spopada med narodi; na-
mesto tega jo je treba videti kot kompleksno vojno za novo državnost, osre-
diščeno okoli etnopolitičnih in socioekonomskih osi spopadov.«8 Nekate-
ri od »večnih vzrokov« vojn so se v dobi postmodernizma prerazporedi-
li. Toda še naprej jih razumejo tako tisti, ki so vpleteni v spopad, kot tudi
tisti, ki jih skušajo razumeti in razložiti, kot vzroke, da niti ne govorimo o
poskusih interesnega vmešavanja v nekatere težavne situacije.
7 N. d., 9.
8 Wilfried Graf, Reflections concerning a Typology of the New Nationalisms in Yugoslavia and
South-Eastern Europe, v: T. Kuzmanič, A. Truger (ur.), Yugoslavia War, Ljubljana, Schlaining
1992, 76.
