Page 186 - Štrajn, Darko. 2018. Vzgoja družbe. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 186
Vzgoja družbe
»mirne nacionalistične vrednote morajo biti skladne z etosom globalizma,
da so Filipinci del človeške skupnosti s skupnimi problemi in upanji za pa-
cem terris«,15 avtorja zadeneta na vprašanje pomena takih konceptov, kot je
nacionalizem v različnih kontekstih. Jaime Diaz iz Kolumbije se je osredoto-
čil predvsem na neformalno izobraževanje kot orodje pospeševanja družbene
pismenosti. Neformalno izobraževanje se mu zdi obetavnejše kot obstoječe
formalno, ki teži k »integraciji državljanov v dani red«.16 Preostali avtorji iz-
virajo iz tako imenovanih razvitih dežel z izjemo avtorice iz Rusije, Valentine
Mitine, ki je izrazila velika pričakovanja od prihodnosti. Po njenem je »novo
politično mišljenje« dober začetek. To mišljenje bi po njenem moralo vklju-
čiti »med svoje poglavitne cilje potrebo opuščanja iztrošenih ideoloških in
političnih stereotipov, ki temeljijo na težnji k vojaški nadmoči«.17 Veteranka
mirovne vzgoje Betty Reardon (ZDA) je iz Unescovega dokumenta iz l. 1980
o razorožitveni vzgoji uporabila stališče, po katerem naj razorožitvena vzgoja
ne bi poučevala, kaj naj mislimo o razorožitvi, ampak raje, kako naj mislimo
o tem. Reardonova se strinja s stališčem Mitine o edinstvenosti trenutka in o
velikih možnostih ne samo za uvajanje mirovne vzgoje, ampak tudi za dose-
go končnih smotrov, ki naj jim služita vzgoja in izobraževanje: »Imamo tudi
konceptualna in pedagoška orodja za to, da izkoristimo priložnost /za izo-
braževanje za spremembo globalne družbe/. Razorožitvena vzgoja je hkrati
nujna potreba in praktična možnost. Na izziv se je mogoče odzvati.«18 Ne da
bi se spuščali v še več podrobnosti, lahko rečemo, da so tako omenjeni kot ne-
omenjeni pisci predvsem prepričljivo nanizali argumente za mirovne študije
in so tudi prikazali moč natančnejše in nekompromitirane analize. S sugesti-
jami za primerne drže v družbenih praksah, ki sledijo iz teh analiz, seveda te
sugestije ne bi bile mogoče brez raziskav, ki jih opravljajo mirovne študije, so
avtorji prispevkov pokazali tudi na potencial humanističnih ved in izobraže-
vanja v prizadevanjih oblikovanja družbe na novi ravni »sožitja« (living to-
gether). Toda žal prezentacije učnih metod ali posebnih izkušenj v »ozave-
ščevalnem« delu, kar bi torej utegnilo zanimati zainteresiranega učitelja, ne
dosegajo ravni analiz in razvijanja konceptov miru. Knjiga je torej v svojem
času odprla pogled na še ne dovolj raziskano področje in opozorila na možno
nadaljevanje raziskovanja v nakazani smeri.
15 Virginia Floresca-Cawagas, Toh Swee-Hin, From the Mountains to the Seas: Education for a
Peaceful Philippines, v: Magnus Haavelsrud, n. d., 51.
16 Jaime Diaz, Peace Education in a Culture of Violence, v: M. Haavelsrud, n. d., 72.
17 Valentina Mitina, Teaching Materials and Teacher Training for Disarmament Education, v: M.
Haavelsrud, n. d., 151.
18 Betty Reardon, Challenge and Opportunities of Disarmament Education: One American View,
v: M. Haavelsrud, n. d., 149.
»mirne nacionalistične vrednote morajo biti skladne z etosom globalizma,
da so Filipinci del človeške skupnosti s skupnimi problemi in upanji za pa-
cem terris«,15 avtorja zadeneta na vprašanje pomena takih konceptov, kot je
nacionalizem v različnih kontekstih. Jaime Diaz iz Kolumbije se je osredoto-
čil predvsem na neformalno izobraževanje kot orodje pospeševanja družbene
pismenosti. Neformalno izobraževanje se mu zdi obetavnejše kot obstoječe
formalno, ki teži k »integraciji državljanov v dani red«.16 Preostali avtorji iz-
virajo iz tako imenovanih razvitih dežel z izjemo avtorice iz Rusije, Valentine
Mitine, ki je izrazila velika pričakovanja od prihodnosti. Po njenem je »novo
politično mišljenje« dober začetek. To mišljenje bi po njenem moralo vklju-
čiti »med svoje poglavitne cilje potrebo opuščanja iztrošenih ideoloških in
političnih stereotipov, ki temeljijo na težnji k vojaški nadmoči«.17 Veteranka
mirovne vzgoje Betty Reardon (ZDA) je iz Unescovega dokumenta iz l. 1980
o razorožitveni vzgoji uporabila stališče, po katerem naj razorožitvena vzgoja
ne bi poučevala, kaj naj mislimo o razorožitvi, ampak raje, kako naj mislimo
o tem. Reardonova se strinja s stališčem Mitine o edinstvenosti trenutka in o
velikih možnostih ne samo za uvajanje mirovne vzgoje, ampak tudi za dose-
go končnih smotrov, ki naj jim služita vzgoja in izobraževanje: »Imamo tudi
konceptualna in pedagoška orodja za to, da izkoristimo priložnost /za izo-
braževanje za spremembo globalne družbe/. Razorožitvena vzgoja je hkrati
nujna potreba in praktična možnost. Na izziv se je mogoče odzvati.«18 Ne da
bi se spuščali v še več podrobnosti, lahko rečemo, da so tako omenjeni kot ne-
omenjeni pisci predvsem prepričljivo nanizali argumente za mirovne študije
in so tudi prikazali moč natančnejše in nekompromitirane analize. S sugesti-
jami za primerne drže v družbenih praksah, ki sledijo iz teh analiz, seveda te
sugestije ne bi bile mogoče brez raziskav, ki jih opravljajo mirovne študije, so
avtorji prispevkov pokazali tudi na potencial humanističnih ved in izobraže-
vanja v prizadevanjih oblikovanja družbe na novi ravni »sožitja« (living to-
gether). Toda žal prezentacije učnih metod ali posebnih izkušenj v »ozave-
ščevalnem« delu, kar bi torej utegnilo zanimati zainteresiranega učitelja, ne
dosegajo ravni analiz in razvijanja konceptov miru. Knjiga je torej v svojem
času odprla pogled na še ne dovolj raziskano področje in opozorila na možno
nadaljevanje raziskovanja v nakazani smeri.
15 Virginia Floresca-Cawagas, Toh Swee-Hin, From the Mountains to the Seas: Education for a
Peaceful Philippines, v: Magnus Haavelsrud, n. d., 51.
16 Jaime Diaz, Peace Education in a Culture of Violence, v: M. Haavelsrud, n. d., 72.
17 Valentina Mitina, Teaching Materials and Teacher Training for Disarmament Education, v: M.
Haavelsrud, n. d., 151.
18 Betty Reardon, Challenge and Opportunities of Disarmament Education: One American View,
v: M. Haavelsrud, n. d., 149.
