Page 185 - Štrajn, Darko. 2018. Vzgoja družbe. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 185
Proizvesti državljane 183
na nekaterih drugih področjih, politiki in ustanove verbalno podpirajo, toda
mentaliteta, ki podpira oborožene sile, se ohranja. Pa vendar, Haavelsrudov
zbornik lahko vzamemo kot enega izmed primerov, ki kaže na to, da mirov-
ne študije postajajo vse bolj legitimne v okviru družboslovja in so potemta-
kem ne glede na vso kontroverznost pomembne kot prispevki h konstruk-
ciji ciljev izobraževanja v zadevnem polju. Čeprav se besedila v knjigi pre-
cej razlikujejo glede na raznolike družbene, ekonomske in politične okolišči-
ne, s katerimi se ukvarjajo, pa se vsa skupaj vseeno vpisujejo v skupno sporo-
čilo: vzgojo za mir in še posebej razorožitveno vzgojo kaže jemati za del kom-
pleksnih vzgojno-izobraževalnih nalog, kar naj bi pripomoglo k novi kako-
vosti življenja sedanjih in prihodnjih generacij. To bi – kot izhaja iz zapisov
v knjigi – lahko dosegli z napredovanjem demokracije. V knjigi so torej ob-
javljeni izsledki raziskav priložnosti in možnosti, ki so se dozdevno odpirale
v obdobju po koncu bipolarne konfrontacije, znanstvenih prebojev, uvajanja
novih tehnologij in anticipacije sprememb v konstrukciji družbene realnosti.
Kot smo ugotovili na začetku tega članka, je bil čas izdaje omenjene knjige
čas upanja, da bo svet izšel iz logike sporov in spopadov. V vsem tem pa je ve-
liko ljudi videlo naraščajočo vlogo izobraževanja in te trditve najbrž ni treba
posebej dokazovati. Ne nazadnje se je to povezovalo z naraščajočo vlogo iz-
obraževanja nasploh, saj govorimo o času, ko je termin »družba znanja« že
postajal del vsakdanje govorice.
Upoštevaje čas, v katerem so besedila nastala, torej obdobje hitrih
družbenih sprememb, preboja javnega navdušenja za sožitje v deželah nek-
danjih sovražnikov, hkrati pa že tudi čas nekaterih grozljivih izkušenj v ne-
kakšnih novih vrstah spopadov, priča zbornik o tem, da se je delovanje za
trajni mir, vključujoč raziskovanje in izobraževanje v povezanih poljih, za-
čelo zdeti bolj mogoče in obetavno. Zgodnja pričakovanja, ki so jih spre-
mljale zdaj že nekoliko zastarele analize in koncepti, so vplivala na nekate-
re pisce, a vseeno še lahko rečemo, da zbornik ohranja svojo vrednost kot
zbirka primerov precej resnega in hkrati angažiranega raziskovanja v okvi-
ru družboslovja.
Prva štiri poglavja, eno s Filipinov, dve iz Latinske Amerike in zadnje iz
Afrike, precej jasno prikazujejo razpon raziskovanja in iz tega sledečih nalog,
še zlasti v vzgoji in izobraževanju, kar naj bi sprožilo proces tako imenova-
nega »ozaveščevanja« (conscientization process). Vsak avtor seveda poudar-
ja različne vidike te problematike. Tako denimo Virginia Floresca-Cawages
in Toh Swee-Hin poudarjata cilje, kot so poučevanje o vzajemnih razmerjih
med zadevami strukturnega nasilja, militarizacije, človekovih pravic, kultur-
ne solidarnosti, skrbi za okolje in tudi osebnega miru. S tem ko zapišeta, da
na nekaterih drugih področjih, politiki in ustanove verbalno podpirajo, toda
mentaliteta, ki podpira oborožene sile, se ohranja. Pa vendar, Haavelsrudov
zbornik lahko vzamemo kot enega izmed primerov, ki kaže na to, da mirov-
ne študije postajajo vse bolj legitimne v okviru družboslovja in so potemta-
kem ne glede na vso kontroverznost pomembne kot prispevki h konstruk-
ciji ciljev izobraževanja v zadevnem polju. Čeprav se besedila v knjigi pre-
cej razlikujejo glede na raznolike družbene, ekonomske in politične okolišči-
ne, s katerimi se ukvarjajo, pa se vsa skupaj vseeno vpisujejo v skupno sporo-
čilo: vzgojo za mir in še posebej razorožitveno vzgojo kaže jemati za del kom-
pleksnih vzgojno-izobraževalnih nalog, kar naj bi pripomoglo k novi kako-
vosti življenja sedanjih in prihodnjih generacij. To bi – kot izhaja iz zapisov
v knjigi – lahko dosegli z napredovanjem demokracije. V knjigi so torej ob-
javljeni izsledki raziskav priložnosti in možnosti, ki so se dozdevno odpirale
v obdobju po koncu bipolarne konfrontacije, znanstvenih prebojev, uvajanja
novih tehnologij in anticipacije sprememb v konstrukciji družbene realnosti.
Kot smo ugotovili na začetku tega članka, je bil čas izdaje omenjene knjige
čas upanja, da bo svet izšel iz logike sporov in spopadov. V vsem tem pa je ve-
liko ljudi videlo naraščajočo vlogo izobraževanja in te trditve najbrž ni treba
posebej dokazovati. Ne nazadnje se je to povezovalo z naraščajočo vlogo iz-
obraževanja nasploh, saj govorimo o času, ko je termin »družba znanja« že
postajal del vsakdanje govorice.
Upoštevaje čas, v katerem so besedila nastala, torej obdobje hitrih
družbenih sprememb, preboja javnega navdušenja za sožitje v deželah nek-
danjih sovražnikov, hkrati pa že tudi čas nekaterih grozljivih izkušenj v ne-
kakšnih novih vrstah spopadov, priča zbornik o tem, da se je delovanje za
trajni mir, vključujoč raziskovanje in izobraževanje v povezanih poljih, za-
čelo zdeti bolj mogoče in obetavno. Zgodnja pričakovanja, ki so jih spre-
mljale zdaj že nekoliko zastarele analize in koncepti, so vplivala na nekate-
re pisce, a vseeno še lahko rečemo, da zbornik ohranja svojo vrednost kot
zbirka primerov precej resnega in hkrati angažiranega raziskovanja v okvi-
ru družboslovja.
Prva štiri poglavja, eno s Filipinov, dve iz Latinske Amerike in zadnje iz
Afrike, precej jasno prikazujejo razpon raziskovanja in iz tega sledečih nalog,
še zlasti v vzgoji in izobraževanju, kar naj bi sprožilo proces tako imenova-
nega »ozaveščevanja« (conscientization process). Vsak avtor seveda poudar-
ja različne vidike te problematike. Tako denimo Virginia Floresca-Cawages
in Toh Swee-Hin poudarjata cilje, kot so poučevanje o vzajemnih razmerjih
med zadevami strukturnega nasilja, militarizacije, človekovih pravic, kultur-
ne solidarnosti, skrbi za okolje in tudi osebnega miru. S tem ko zapišeta, da
