Page 183 - Štrajn, Darko. 2018. Vzgoja družbe. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 183
Proizvesti državljane 181
ganizacij in dejavnosti povezano z zelo vidno in kontrastno »nedosledno-
stjo«, ki se najbolj odprto izraža v velikanskih dimenzijah oboroženih sil
v skorajda vseh deželah, v obsežnih investicijah v proizvodnjo orožja in, ne
nazadnje, v zelo dobičkonosni mednarodni trgovini z orožjem. Potemta-
kem bi najbrž morala biti razorožitev ključni cilj vseh dejavnosti, ki naj bi si
zares prizadevale človeštvo rešiti vojn.
Svetovni kongres o razorožitveni vzgoji (World Congress on Disarma-
ment Education), Unesco ga je sklical junija 1980, je dejansko skušal osre-
diščiti mirovno vzgojo glede na problem razorožitve. Ta namera je bila naj-
bolj jasno izražena v drugem členu Desetih načel razorožitvene vzgoje (Ten
Principles of Disarmament Education), ki so jih sprejeli na omenjenem kon-
gresu:
»Za namen razorožitvene vzgoje je razorožitev mogoče razumeti kot kakr-
šnokoli obliko dejavnosti, ki je usmerjena k omejevanju, nadzoru ali zmanj-
ševanju količine orožja, vključno z unilateralnimi razorožitvenimi pobudami
in končno k popolni razorožitvi pod učinkovitim mednarodnim nadzorom.
Razorožitev lahko razumemo tudi kot proces, ki meri na spremembo seda-
njega sistema oboroženih nacionalnih držav v novi svetovni red načrtovanega
neoboroženega miru, v katerem vojna ne bo več instrument nacionalne poli-
tike in kjer ljudstva odločajo o svoji lastni prihodnosti ter živijo v varnosti, ute-
meljeni na pravičnosti in solidarnosti.«13
Najbrž ni treba posebej opozarjati, da žal ta precej nedvoumna deklara-
cija zaželenega cilja razorožitvene vzgoje nikoli ni postala zares mednaro-
dno operativna. Duh Svetovnega kongresa o razorožitveni vzgoji iz l. 1980
sicer naziramo v nekaterih Unescovih deklaracijah in drugih dokumen-
tih, imeli pa bi veliko težav, če bi hoteli najti kakršnokoli polno posvoji-
tev načel omenjenega kongresa v Unescovih resolucijah, da niti ne govori-
mo o obvezujočih konvencijah.14 Seveda pa ni težko navesti razloga za to.
Naj bo Unesco še tako ena od najbolj hvalevrednih mednarodnih organi-
zacij, je še vedno predvsem organizacija v sistemu Združenih narodov, ki
so kajpak zveza držav, kar se praktično prevede v zvezo vsakokratnih poli-
tičnih vladavin. Potemtakem je tudi Unesco kot mednarodna organizaci-
ja, ki glede na svojo posebno vlogo ter konstrukcijo pogosto uspe mobilizi-
13 Appendix 1 v: Magnus Haavelsrud (ur.), Disarming: Discourse on Violence and Peace, Trom-
sø 1993, 31.
14 Res, koncept tako imenovane kulture miru prežema veliko Unescovih dejavnosti na področju iz-
obraževanja, kot npr. Associated School Programme in številne pomembne dejavnosti organizacije
na območjih konfliktov: v Bosni, na Kosovu, v Afganistanu, Iraku in sploh na Bližnjem Vzhodu.
Vendar pa se odločilni poudarki in jasni koncepti iz l. 1980 zdijo v primerjavi precej »razredčeni«.
ganizacij in dejavnosti povezano z zelo vidno in kontrastno »nedosledno-
stjo«, ki se najbolj odprto izraža v velikanskih dimenzijah oboroženih sil
v skorajda vseh deželah, v obsežnih investicijah v proizvodnjo orožja in, ne
nazadnje, v zelo dobičkonosni mednarodni trgovini z orožjem. Potemta-
kem bi najbrž morala biti razorožitev ključni cilj vseh dejavnosti, ki naj bi si
zares prizadevale človeštvo rešiti vojn.
Svetovni kongres o razorožitveni vzgoji (World Congress on Disarma-
ment Education), Unesco ga je sklical junija 1980, je dejansko skušal osre-
diščiti mirovno vzgojo glede na problem razorožitve. Ta namera je bila naj-
bolj jasno izražena v drugem členu Desetih načel razorožitvene vzgoje (Ten
Principles of Disarmament Education), ki so jih sprejeli na omenjenem kon-
gresu:
»Za namen razorožitvene vzgoje je razorožitev mogoče razumeti kot kakr-
šnokoli obliko dejavnosti, ki je usmerjena k omejevanju, nadzoru ali zmanj-
ševanju količine orožja, vključno z unilateralnimi razorožitvenimi pobudami
in končno k popolni razorožitvi pod učinkovitim mednarodnim nadzorom.
Razorožitev lahko razumemo tudi kot proces, ki meri na spremembo seda-
njega sistema oboroženih nacionalnih držav v novi svetovni red načrtovanega
neoboroženega miru, v katerem vojna ne bo več instrument nacionalne poli-
tike in kjer ljudstva odločajo o svoji lastni prihodnosti ter živijo v varnosti, ute-
meljeni na pravičnosti in solidarnosti.«13
Najbrž ni treba posebej opozarjati, da žal ta precej nedvoumna deklara-
cija zaželenega cilja razorožitvene vzgoje nikoli ni postala zares mednaro-
dno operativna. Duh Svetovnega kongresa o razorožitveni vzgoji iz l. 1980
sicer naziramo v nekaterih Unescovih deklaracijah in drugih dokumen-
tih, imeli pa bi veliko težav, če bi hoteli najti kakršnokoli polno posvoji-
tev načel omenjenega kongresa v Unescovih resolucijah, da niti ne govori-
mo o obvezujočih konvencijah.14 Seveda pa ni težko navesti razloga za to.
Naj bo Unesco še tako ena od najbolj hvalevrednih mednarodnih organi-
zacij, je še vedno predvsem organizacija v sistemu Združenih narodov, ki
so kajpak zveza držav, kar se praktično prevede v zvezo vsakokratnih poli-
tičnih vladavin. Potemtakem je tudi Unesco kot mednarodna organizaci-
ja, ki glede na svojo posebno vlogo ter konstrukcijo pogosto uspe mobilizi-
13 Appendix 1 v: Magnus Haavelsrud (ur.), Disarming: Discourse on Violence and Peace, Trom-
sø 1993, 31.
14 Res, koncept tako imenovane kulture miru prežema veliko Unescovih dejavnosti na področju iz-
obraževanja, kot npr. Associated School Programme in številne pomembne dejavnosti organizacije
na območjih konfliktov: v Bosni, na Kosovu, v Afganistanu, Iraku in sploh na Bližnjem Vzhodu.
Vendar pa se odločilni poudarki in jasni koncepti iz l. 1980 zdijo v primerjavi precej »razredčeni«.
