Page 187 - Štrajn, Darko. 2018. Vzgoja družbe. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 187
Proizvesti državljane 185
Kaj je pravzaprav namen našega spominjanja na zdaj že več kot desetle-
tje in pol star zbornik? Četudi smo namreč bili vrženi daleč nazaj glede op-
timizma in velikih pričakovanj iz časa velikih družbenih sprememb v zgo-
dnjih devetdesetih letih, ki so tako simptomatično vidna v Haavelsrudovem
zborniku, ne smemo pristati na amnezijo. Seveda knjiga, o kateri smo tu raz-
pravljali, ni bila edini primer optimističnega načrtovanja miru, pri tem pa ni
pomembno, ali govorimo o družboslovju ali žurnalizmu na različnih ravneh
javnega življenja. Knjiga zadostno ilustrira, kako določeni preboji v družbe-
ni in politični praksi prinesejo na površje ideje, ki prej ali slej postanejo mera
iluzorne realnosti. Očitno v času velikih družbenih sprememb – to obdobje
pa še zdaleč ni minilo, kljub temu da smo na začetku novega tisočletja pri-
speli v bolj »realistično fazo« – nastanejo nove ideje o tem, kako naj bodo
konstruirane naše skupnosti in kakšne vrednote bi kazalo razviti v vzgoji in
izobraževanju, da bi se izognili hudim posledicam. Ideje o konstrukciji druž-
be so kot vedno integralni del vzgoje in izobraževanja; na žalost tudi diskur-
zi, ki odprto ali posredno zbujajo strah, sovraštvo in nestrpnost ter najdejo
pot v kurikulume. Ena od najpogostejših napak, ki jo vedno znova zagreši-
jo teoretiki edukacije, še posebej pa taki »idealisti«, kot so pobudniki mi-
rovne vzgoje, je vsebovana v predstavi o učiteljih kot nekakšni posebni zvr-
sti ljudi. V omenjeni knjigi vseskozi srečujemo figuro naslavljanja na učitelje
kot izvajalce mirovne in/ali razorožitvene vzgoje. Učenjaki s področja mi-
rovnih študij torej pravzaprav projicirajo svojo lastno držo v celotno profesi-
onalno skupino, a spregledujejo to, da so »učitelji« približno tako malo ho-
mogeni v svojih nazorih kot celotna družba. Na področju »vrednot« učite-
lji posredujejo take vzorce percepcije realnosti in take reprezentacije skupno-
sti – običajno reprezentacije nacije in etnije –, ki prevladuje v dani družbi.
Kot smo razmislili z Aronsonom, Derridajem in Baudrillardom večina na-
ših družb dejansko sprejema to, da so oborožene in pripravljene na obram-
bo pred drugimi, ki imajo na svoji strani podobne poglede in občutja. Od te
točke naprej bi lahko razpravljali o tem, koliko take drže podpirajo naciona-
lizem in eksluzivizem, drže, ki jih večina populizmov prepoznava kot druž-
bene vezi, kakršne se splača privzgojiti novim generacijam. Lahko bi tudi raz-
pravljali o razširjenem strahu pred tako imenovanimi drugimi ter drugačni-
mi (kot so, denimo, muslimani) in o uporabah tega strahu za oblikovanje po-
litične hegemonije ter družbene dominacije. In vsemu temu navkljub, vzgo-
ja in izobraževanje ostajata orodje upanja, ko se na mednarodnih ravneh stri-
njamo o tem, kaj naj poučujemo nove generacije. Zato so mirovne študije –
četudi je uspela pozaba na razorožitveno vzgojo kot njihovo sestavino – prav-
zaprav znanost upanja.
Kaj je pravzaprav namen našega spominjanja na zdaj že več kot desetle-
tje in pol star zbornik? Četudi smo namreč bili vrženi daleč nazaj glede op-
timizma in velikih pričakovanj iz časa velikih družbenih sprememb v zgo-
dnjih devetdesetih letih, ki so tako simptomatično vidna v Haavelsrudovem
zborniku, ne smemo pristati na amnezijo. Seveda knjiga, o kateri smo tu raz-
pravljali, ni bila edini primer optimističnega načrtovanja miru, pri tem pa ni
pomembno, ali govorimo o družboslovju ali žurnalizmu na različnih ravneh
javnega življenja. Knjiga zadostno ilustrira, kako določeni preboji v družbe-
ni in politični praksi prinesejo na površje ideje, ki prej ali slej postanejo mera
iluzorne realnosti. Očitno v času velikih družbenih sprememb – to obdobje
pa še zdaleč ni minilo, kljub temu da smo na začetku novega tisočletja pri-
speli v bolj »realistično fazo« – nastanejo nove ideje o tem, kako naj bodo
konstruirane naše skupnosti in kakšne vrednote bi kazalo razviti v vzgoji in
izobraževanju, da bi se izognili hudim posledicam. Ideje o konstrukciji druž-
be so kot vedno integralni del vzgoje in izobraževanja; na žalost tudi diskur-
zi, ki odprto ali posredno zbujajo strah, sovraštvo in nestrpnost ter najdejo
pot v kurikulume. Ena od najpogostejših napak, ki jo vedno znova zagreši-
jo teoretiki edukacije, še posebej pa taki »idealisti«, kot so pobudniki mi-
rovne vzgoje, je vsebovana v predstavi o učiteljih kot nekakšni posebni zvr-
sti ljudi. V omenjeni knjigi vseskozi srečujemo figuro naslavljanja na učitelje
kot izvajalce mirovne in/ali razorožitvene vzgoje. Učenjaki s področja mi-
rovnih študij torej pravzaprav projicirajo svojo lastno držo v celotno profesi-
onalno skupino, a spregledujejo to, da so »učitelji« približno tako malo ho-
mogeni v svojih nazorih kot celotna družba. Na področju »vrednot« učite-
lji posredujejo take vzorce percepcije realnosti in take reprezentacije skupno-
sti – običajno reprezentacije nacije in etnije –, ki prevladuje v dani družbi.
Kot smo razmislili z Aronsonom, Derridajem in Baudrillardom večina na-
ših družb dejansko sprejema to, da so oborožene in pripravljene na obram-
bo pred drugimi, ki imajo na svoji strani podobne poglede in občutja. Od te
točke naprej bi lahko razpravljali o tem, koliko take drže podpirajo naciona-
lizem in eksluzivizem, drže, ki jih večina populizmov prepoznava kot druž-
bene vezi, kakršne se splača privzgojiti novim generacijam. Lahko bi tudi raz-
pravljali o razširjenem strahu pred tako imenovanimi drugimi ter drugačni-
mi (kot so, denimo, muslimani) in o uporabah tega strahu za oblikovanje po-
litične hegemonije ter družbene dominacije. In vsemu temu navkljub, vzgo-
ja in izobraževanje ostajata orodje upanja, ko se na mednarodnih ravneh stri-
njamo o tem, kaj naj poučujemo nove generacije. Zato so mirovne študije –
četudi je uspela pozaba na razorožitveno vzgojo kot njihovo sestavino – prav-
zaprav znanost upanja.
