Page 170 - Štrajn, Darko. 2018. Vzgoja družbe. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 170
Vzgoja družbe
dornimi in podrobnimi metodami zajemanja empiričnih podatkov najbo-
lje opredelijo dejstva o, denimo, vzgojno-izobraževalnem učinku, dejstva
torej, ki jih je mogoče kot taka tudi argumentirati v javni sferi. Na ravni te-
orij in »teorij«, nazorov in ideologij pa je najoptimalnejša strategija šolske
politike iskanje »minimalnih konsenzov« med nosilci dialoga v ožji (tako
imenovani) strokovni in tudi najširši javnosti. Odmik od »fluidnih« mi-
nimalnih konsenzov na, denimo, ideološko stališče ene izmed strani nujno
povzroči v razpravi revolt »drugače mislečih«.
Druga modaliteta (aspekt b) razpravljanja o državljanski vzgoji izvira iz
vzgojno-izobraževalnega konteksta in se potemtakem veliko bolj ukvarja
s problematiko samega kurikuluma državljanske vzgoje in njene »prakti-
kabilnosti« v pedagoškem kontekstu. To pa ne pomeni, da se v dialoškem
prostoru na tem področju prepletanja razsežnosti »strokovnega« z neizo-
gibnimi determinantami političnosti izognemo problemom, ki se poraja-
jo v prvi različici razpravljanja o zadevni tematiki. Če se v tej prvi moda-
liteti razpravljanja porajajo paradoksi, zaostrena nasprotna stališča in ide-
ološko poantirani sklepi, se v drugi modaliteti vse to sooča z ravnijo tako
imenovane pedagoške prakse, kjer se kaj lahko izkaže, da je vsa problema-
tika dosti zapletenejša.
Presežna ogroženost
Kot vemo, je šolstvo, glede na svojo reprodukcijsko vlogo in glede na
svoj središčni položaj med institucijami »družbe«, danes vsepovsod
objekt kritičnih razprav in ne nazadnje zahtev, ki so lahko tudi zelo iz-
ključevalne. Čeprav državljanska vzgoja v vseh sodobnih kurikulumih ne
zavzema prav veliko časa in s stališča vendarle poglavitne naloge šole (po-
sredovanje znanja na področjih znanosti in ved) ni najpomembnejša, pa je
kot »vzgojno-izobraževalna tema« predmet najbolj nerazrešljivih naspro-
tij in nedvomno osrednja politična tema v javnih razpravljanjih o šolstvu.
Raznolična stališča, ki jih lahko identificiramo v spektru prve modalitete
(aspekt a) se izrekajo – med drugim – tudi v razliki med državljansko vzgo-
jo na eni strani in domovinsko vzgojo na drugi strani. Druga raznolična sta-
lišča, ki lahko imajo ali pa tudi ne skupno presečišče se nanašajo npr. na
razlike med multikulturalizmom in identiteto, modernizmom in tradicio-
nalizmom itn.; vse te razlike pa lahko v zadnji instanci reduciramo na po-
litične ali ideološke označevalce.5 Poglejmo primer take formulacije, ki bi
5 Seveda je pri teh posplošitvah treba upoštevati še to, da se v različnih okoljih poudarki razpra-
vljanj precej razlikujejo. Z »različnostjo okolij« mislimo tako različne politične kontekste (dr-
žav, mednarodnih organizacij, kulturnih okolij) kot tudi različne preseke javnosti, kot so naj-
dornimi in podrobnimi metodami zajemanja empiričnih podatkov najbo-
lje opredelijo dejstva o, denimo, vzgojno-izobraževalnem učinku, dejstva
torej, ki jih je mogoče kot taka tudi argumentirati v javni sferi. Na ravni te-
orij in »teorij«, nazorov in ideologij pa je najoptimalnejša strategija šolske
politike iskanje »minimalnih konsenzov« med nosilci dialoga v ožji (tako
imenovani) strokovni in tudi najširši javnosti. Odmik od »fluidnih« mi-
nimalnih konsenzov na, denimo, ideološko stališče ene izmed strani nujno
povzroči v razpravi revolt »drugače mislečih«.
Druga modaliteta (aspekt b) razpravljanja o državljanski vzgoji izvira iz
vzgojno-izobraževalnega konteksta in se potemtakem veliko bolj ukvarja
s problematiko samega kurikuluma državljanske vzgoje in njene »prakti-
kabilnosti« v pedagoškem kontekstu. To pa ne pomeni, da se v dialoškem
prostoru na tem področju prepletanja razsežnosti »strokovnega« z neizo-
gibnimi determinantami političnosti izognemo problemom, ki se poraja-
jo v prvi različici razpravljanja o zadevni tematiki. Če se v tej prvi moda-
liteti razpravljanja porajajo paradoksi, zaostrena nasprotna stališča in ide-
ološko poantirani sklepi, se v drugi modaliteti vse to sooča z ravnijo tako
imenovane pedagoške prakse, kjer se kaj lahko izkaže, da je vsa problema-
tika dosti zapletenejša.
Presežna ogroženost
Kot vemo, je šolstvo, glede na svojo reprodukcijsko vlogo in glede na
svoj središčni položaj med institucijami »družbe«, danes vsepovsod
objekt kritičnih razprav in ne nazadnje zahtev, ki so lahko tudi zelo iz-
ključevalne. Čeprav državljanska vzgoja v vseh sodobnih kurikulumih ne
zavzema prav veliko časa in s stališča vendarle poglavitne naloge šole (po-
sredovanje znanja na področjih znanosti in ved) ni najpomembnejša, pa je
kot »vzgojno-izobraževalna tema« predmet najbolj nerazrešljivih naspro-
tij in nedvomno osrednja politična tema v javnih razpravljanjih o šolstvu.
Raznolična stališča, ki jih lahko identificiramo v spektru prve modalitete
(aspekt a) se izrekajo – med drugim – tudi v razliki med državljansko vzgo-
jo na eni strani in domovinsko vzgojo na drugi strani. Druga raznolična sta-
lišča, ki lahko imajo ali pa tudi ne skupno presečišče se nanašajo npr. na
razlike med multikulturalizmom in identiteto, modernizmom in tradicio-
nalizmom itn.; vse te razlike pa lahko v zadnji instanci reduciramo na po-
litične ali ideološke označevalce.5 Poglejmo primer take formulacije, ki bi
5 Seveda je pri teh posplošitvah treba upoštevati še to, da se v različnih okoljih poudarki razpra-
vljanj precej razlikujejo. Z »različnostjo okolij« mislimo tako različne politične kontekste (dr-
žav, mednarodnih organizacij, kulturnih okolij) kot tudi različne preseke javnosti, kot so naj-
