Page 173 - Štrajn, Darko. 2018. Vzgoja družbe. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 173
Proizvesti državljane 171
žavljanstva potemtakem neizogibno sklepa o obeh polih razmerja, t.j. o posame-
zniku in o državi. Različni modeli državljanstva se opirajo na različne podobe na-
rave države in/ali na različne podobe posameznikov, ki ji pripadajo.«9
Hribarjevo verzijo patriotske vzgoje v tej perspektivi torej lahko ume-
stimo med »oba pola« tako, da se nam pokaže podoba posameznika kot
tista, ki jo determinira drugi pol – država. V Hribarjevi artikulaciji je po-
temtakem njena narava to, da skupaj z narodom ustvarja nacijo. Po tej kon-
cepciji je »domoljubna« vzgoja dolžna proizvajati »nacijo«, ki pa verjetno
nujno vsebuje pripadnost posameznikov tej nadrejeni, z vidika posamezni-
ka pa transcendentni kolektivni kategoriji. Če je v to pripadnost vpisana
utemeljitvena klavzula »ogroženosti«, iz nje sledi zahteva šoli, da učen-
cem vcepi to pripadnost, jim vsili »ljubezen do domovine« in s tem neiz-
recno strah in sovraštvo do »ne-domovine«, do vsega, kar domovino (rod,
zemljo, jezik) ogroža. Pri tem se lahko utemeljeno bojimo, da Hribarje-
ve koncepcije v ničemer ne poenostavljamo in da se ta koncepcija uvršča
med predmoderne »modele« patriotske vzgoje, katerih osnovna paradi-
gma identitete se opira na negativno relacijo, po kateri je A = A samo tako,
da A ni = B! Na problematičnost koncepta identitete, ki izključuje razli-
ko, pa je dovolj jasno opozoril Hegel v kritiki Fichteja.10 Torej gre za paradi-
gmo identitete, ki »samodejno« izključuje razliko. Naj sklenemo to razpra-
vljanje s hipotezo, da je taka koncepcija patriotske vzgoje v državah člani-
cah Sveta Evrope, s pomembnimi izjemami, navzoča zlasti neformalno, to-
rej kot zunajšolska vzgoja in kot skriti kurikulum v pedagoški praksi. Šol-
ska institucija kot reprodukcijski mehanizem skupnosti, v katerih se »ob-
čutek za skupnost« utemeljuje na presežni kategoriji ogroženosti, pač de-
luje tako, da se v njej reproducirajo tudi kulturni vzorci, ki jih ohranja »na-
cija«.
Vzgoja kot implementacija politike razlike
Uradni kurikulumi in utemeljitve šolske zakonodaje v širšem evrop-
skem prostoru kajpak bolj ali manj povzemajo smernice dokumentov Sve-
ta Evrope (in tudi drugih mednarodnih vladnih ter nevladnih organiza-
cij), ki narekujejo prilagajanje odnosa do vsakršnih tradicij v neizključeva-
nje v odnosu do konceptov različnosti in multikulturnosti. Te usmeritve,
9 Will Kymlicka, Multicultural states and intercultural citizens, v: Theory and Research in Edu-
cation, letnik 1 (2003), št. 2, 147.
10 Najizrecneje je ta Heglova kritika artikulirana v zgodnjem Spisu o razliki med Fichtejevo in
Schellingovo filozofijo.
žavljanstva potemtakem neizogibno sklepa o obeh polih razmerja, t.j. o posame-
zniku in o državi. Različni modeli državljanstva se opirajo na različne podobe na-
rave države in/ali na različne podobe posameznikov, ki ji pripadajo.«9
Hribarjevo verzijo patriotske vzgoje v tej perspektivi torej lahko ume-
stimo med »oba pola« tako, da se nam pokaže podoba posameznika kot
tista, ki jo determinira drugi pol – država. V Hribarjevi artikulaciji je po-
temtakem njena narava to, da skupaj z narodom ustvarja nacijo. Po tej kon-
cepciji je »domoljubna« vzgoja dolžna proizvajati »nacijo«, ki pa verjetno
nujno vsebuje pripadnost posameznikov tej nadrejeni, z vidika posamezni-
ka pa transcendentni kolektivni kategoriji. Če je v to pripadnost vpisana
utemeljitvena klavzula »ogroženosti«, iz nje sledi zahteva šoli, da učen-
cem vcepi to pripadnost, jim vsili »ljubezen do domovine« in s tem neiz-
recno strah in sovraštvo do »ne-domovine«, do vsega, kar domovino (rod,
zemljo, jezik) ogroža. Pri tem se lahko utemeljeno bojimo, da Hribarje-
ve koncepcije v ničemer ne poenostavljamo in da se ta koncepcija uvršča
med predmoderne »modele« patriotske vzgoje, katerih osnovna paradi-
gma identitete se opira na negativno relacijo, po kateri je A = A samo tako,
da A ni = B! Na problematičnost koncepta identitete, ki izključuje razli-
ko, pa je dovolj jasno opozoril Hegel v kritiki Fichteja.10 Torej gre za paradi-
gmo identitete, ki »samodejno« izključuje razliko. Naj sklenemo to razpra-
vljanje s hipotezo, da je taka koncepcija patriotske vzgoje v državah člani-
cah Sveta Evrope, s pomembnimi izjemami, navzoča zlasti neformalno, to-
rej kot zunajšolska vzgoja in kot skriti kurikulum v pedagoški praksi. Šol-
ska institucija kot reprodukcijski mehanizem skupnosti, v katerih se »ob-
čutek za skupnost« utemeljuje na presežni kategoriji ogroženosti, pač de-
luje tako, da se v njej reproducirajo tudi kulturni vzorci, ki jih ohranja »na-
cija«.
Vzgoja kot implementacija politike razlike
Uradni kurikulumi in utemeljitve šolske zakonodaje v širšem evrop-
skem prostoru kajpak bolj ali manj povzemajo smernice dokumentov Sve-
ta Evrope (in tudi drugih mednarodnih vladnih ter nevladnih organiza-
cij), ki narekujejo prilagajanje odnosa do vsakršnih tradicij v neizključeva-
nje v odnosu do konceptov različnosti in multikulturnosti. Te usmeritve,
9 Will Kymlicka, Multicultural states and intercultural citizens, v: Theory and Research in Edu-
cation, letnik 1 (2003), št. 2, 147.
10 Najizrecneje je ta Heglova kritika artikulirana v zgodnjem Spisu o razliki med Fichtejevo in
Schellingovo filozofijo.
