Page 166 - Štrajn, Darko. 2018. Vzgoja družbe. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 166
Vzgoja družbe
V novih demokracijah, v katerih je rez med preteklostjo in prihodno-
stjo nedvomno ostrejši kot na Zahodu, pa se v polje moralne panike – kot
recimo množično-psihološkega fenomena – investirajo odrešujoče formu-
le konservativne ali vsaj tradicionalistične provenience. Te pa se spopadajo
z bolj pragmatično pobarvanimi projekcijami, ki izvirajo iz liberalnih de-
lov javnosti in nemara ne nazadnje iz vrst samih vzgojno-izobraževalnih
dejavnikov, ki jim je domet učno-vzgojnega procesa bolj razviden. Ta pro-
ces nikakor ne more več inducirati unificirane »slike sveta« in ne more vsi-
liti nobene povsem določene trdne morale. Novejši razvoj pedagoških po-
stopkov pa pritrjuje temu, da se za zidovi šol utrjuje spoznanje o tem, da po-
leg bolj ali manj učinkovitega posredovanja znanja, šola predvsem razme-
šča poudarke, organizira komunikacijo, se vključuje v igro, ki postaja domi-
nanten obrazec sodobne tehnološke civilizacije.
»Cela desetletja je igra vlog v pedagoškem univerzumu ostajala nespremenje-
na in definirana. Profesor je govoril in učenci so poslušali. Vsakdo je imel svo-
je določeno mesto. Stvari pa so se začele hitro razvijati od trenutka, ko je sko-
larizacija postala množična. Igra vlog se je začela diverzificirati, toda v temelju
je ostala neko razmerje pozicij, to se na kratko pravi igra v pomenu »illusio«,
ki karakterizira delovanje celotne družbe: igra v ludičnem smislu, igra, vpeta v
igro na način mehanizma zobatih koles.«7
Državljanska vzgoja kot kurikularni element ali – kot je bilo slišati tudi
na tako avtoritativnih mestih kot v Svetu Evrope – kot kultura šolskega
procesa, se kajpak ne more izogniti temu kontekstu. Lahko se torej odvi-
ja predvsem kot igra državljanskih vlog – igra pa ni mogoča brez svobodne
volje drugega sodelujočega v igri, seveda na podlagi dogovorjenih pravil.
Osnovna shema za državljansko vzgojo je tako dana, lahko je igra demo-
kracije, iz te igre pa v končnem učinku mora iziti moralnost kot izbira raz-
merja z drugim, različnim ... Kako pri tem doseči, da se thimos uveljavi kot
dimenzija, v kateri igra uspeva tako, da se v njej konflikti razrešujejo, ne pa
razgrevajo, je seveda stvar in odgovornost pedagoške tehnike, organizaci-
je in ne nazadnje pedagoške avtorefleksije. Kantov moralni imperativ tako
postaja pravilo igre, svoboda pa nujnost.
7 Louis Porcher, Télévision, culture, éducation, Pariz 1994, 227.
V novih demokracijah, v katerih je rez med preteklostjo in prihodno-
stjo nedvomno ostrejši kot na Zahodu, pa se v polje moralne panike – kot
recimo množično-psihološkega fenomena – investirajo odrešujoče formu-
le konservativne ali vsaj tradicionalistične provenience. Te pa se spopadajo
z bolj pragmatično pobarvanimi projekcijami, ki izvirajo iz liberalnih de-
lov javnosti in nemara ne nazadnje iz vrst samih vzgojno-izobraževalnih
dejavnikov, ki jim je domet učno-vzgojnega procesa bolj razviden. Ta pro-
ces nikakor ne more več inducirati unificirane »slike sveta« in ne more vsi-
liti nobene povsem določene trdne morale. Novejši razvoj pedagoških po-
stopkov pa pritrjuje temu, da se za zidovi šol utrjuje spoznanje o tem, da po-
leg bolj ali manj učinkovitega posredovanja znanja, šola predvsem razme-
šča poudarke, organizira komunikacijo, se vključuje v igro, ki postaja domi-
nanten obrazec sodobne tehnološke civilizacije.
»Cela desetletja je igra vlog v pedagoškem univerzumu ostajala nespremenje-
na in definirana. Profesor je govoril in učenci so poslušali. Vsakdo je imel svo-
je določeno mesto. Stvari pa so se začele hitro razvijati od trenutka, ko je sko-
larizacija postala množična. Igra vlog se je začela diverzificirati, toda v temelju
je ostala neko razmerje pozicij, to se na kratko pravi igra v pomenu »illusio«,
ki karakterizira delovanje celotne družbe: igra v ludičnem smislu, igra, vpeta v
igro na način mehanizma zobatih koles.«7
Državljanska vzgoja kot kurikularni element ali – kot je bilo slišati tudi
na tako avtoritativnih mestih kot v Svetu Evrope – kot kultura šolskega
procesa, se kajpak ne more izogniti temu kontekstu. Lahko se torej odvi-
ja predvsem kot igra državljanskih vlog – igra pa ni mogoča brez svobodne
volje drugega sodelujočega v igri, seveda na podlagi dogovorjenih pravil.
Osnovna shema za državljansko vzgojo je tako dana, lahko je igra demo-
kracije, iz te igre pa v končnem učinku mora iziti moralnost kot izbira raz-
merja z drugim, različnim ... Kako pri tem doseči, da se thimos uveljavi kot
dimenzija, v kateri igra uspeva tako, da se v njej konflikti razrešujejo, ne pa
razgrevajo, je seveda stvar in odgovornost pedagoške tehnike, organizaci-
je in ne nazadnje pedagoške avtorefleksije. Kantov moralni imperativ tako
postaja pravilo igre, svoboda pa nujnost.
7 Louis Porcher, Télévision, culture, éducation, Pariz 1994, 227.
