Page 171 - Štrajn, Darko. 2018. Vzgoja družbe. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 171
Proizvesti državljane 169
jo v slovenskem kontekstu nemara celo lahko šteli za simptomatično. Gre
za izjavljanje, ki naravnost vzorno povnanja svojo utemeljenost v določeni
projekciji slovenske državne skupnosti:
»Tako zanj /namreč za osebo, s katero avtor polemizira, op. D. Š./ kot za ob-
stoječo, na videz liberalistično, v bistvu pa kriptomarksistično politiko je zna-
čilno, da omalovažujeta suverenost slovenskega naroda, povzdigujeta pa, če-
tudi bi državo sicer najraje odpravila, državljanstvo kot tako. Zato zavračata
domoljubno in pristajata le na državljansko, od domoljubja in celo ustavne-
ga patriotizma čim bolj oddaljeno vzgojo; kajti še nanjo se navezujeta z neka-
kšnim, se pravi, iz marksizma izvirajočim odporom do države kot moderne
države, do države, ki ni partijska država. Posledica je ta, da zavračata nacijo kot
enotnost naroda in države, s tem pa tudi nacionalno identiteto in nacionalne
interese. Zaradi tega so danes pri nas ogroženi trije nosilni elementi nacional-
ne države: sam slovenski rod, slovenska zemlja in slovenski jezik.«6
Piščeve polemično označene kvalifikacije tu za naš namen niso pose-
bej pomembne, razen kolikor te pejorativno artikulirane napol zmerljiv-
ke vzvratno opredeljujejo njegovo ideološko, če ne že naravnost politično
pristransko pozicijo. Kot vidimo, Hribar na očitkih nasprotnikom, ki jih
opredeljuje kot »kriptomarksiste« ipd., utemelji svoj poudarek na »suve-
renosti slovenskega naroda«, kar v njegovem pisanju proizvede nekoliko
tradicionalistični pojem nacije kot »enotnosti naroda (gotovo gre za etni-
jo) in države«. Če sam pisec to imenuje »moderna« država, je to pač trdi-
tev, ki je z dejstvi sedanjega sveta ni mogoče prav zelo enostavno dokazati.
Na svetu je kar nekaj nacij, ki niso hkrati etnije (narodi). Vendar pa nam tu
seveda ne gre za pravilnost ali napačnost take opredelitve, ampak za razme-
ščenost poudarkov, ki kažejo na določeno, pogojno rečeno in brez posebne-
ga vrednostnega predznaka, nacionalistično usmeritev. Za naš namen tudi
ni pomembno, koliko so Hribarjevi očitki nasprotnikom o tem, da »zavra-
čajo nacionalno identiteto in nacionalne interese« sploh resnični in rele-
vantni glede na karkoli, kar bi na tem negotovem območju zmuzljivih po-
menov lahko opredelili kot resnico. Za naš namen pa ni nepomemben nje-
širša javnost, strokovna in akademska javnost. Zlasti za različnost razumevanj samega pojma
državljanske vzgoje je dobra ilustracija mednarodna monografija: J. Torney-Purta, J. Schwille, J.-
A. Amadeo, Civic Education Across Countries: Twenty-four National Case Studies form the IEA
Civic Education Project, International Education Association, Amsterdam 1999.
6 Tine Hribar Kultura laži je lažna kultura, v: Nova revija 263–264 (XXII), Ljubljana 2004,
10–11. Citata iz besedila, ki skuša obračunavati z nazorskimi in političnimi neistomišljeniki
(vključno z menoj), tu ne navajam zato, ker bi hotel avtorju odgovarjati na njegove trditve, očit-
ke, stigmatizacije, insinuacije itn. Navedek nam tu služi zgolj in predvsem kot značilni primer di-
skurza, kakršen utemeljuje določeno »potrebo« po patriotski vzgoji.
jo v slovenskem kontekstu nemara celo lahko šteli za simptomatično. Gre
za izjavljanje, ki naravnost vzorno povnanja svojo utemeljenost v določeni
projekciji slovenske državne skupnosti:
»Tako zanj /namreč za osebo, s katero avtor polemizira, op. D. Š./ kot za ob-
stoječo, na videz liberalistično, v bistvu pa kriptomarksistično politiko je zna-
čilno, da omalovažujeta suverenost slovenskega naroda, povzdigujeta pa, če-
tudi bi državo sicer najraje odpravila, državljanstvo kot tako. Zato zavračata
domoljubno in pristajata le na državljansko, od domoljubja in celo ustavne-
ga patriotizma čim bolj oddaljeno vzgojo; kajti še nanjo se navezujeta z neka-
kšnim, se pravi, iz marksizma izvirajočim odporom do države kot moderne
države, do države, ki ni partijska država. Posledica je ta, da zavračata nacijo kot
enotnost naroda in države, s tem pa tudi nacionalno identiteto in nacionalne
interese. Zaradi tega so danes pri nas ogroženi trije nosilni elementi nacional-
ne države: sam slovenski rod, slovenska zemlja in slovenski jezik.«6
Piščeve polemično označene kvalifikacije tu za naš namen niso pose-
bej pomembne, razen kolikor te pejorativno artikulirane napol zmerljiv-
ke vzvratno opredeljujejo njegovo ideološko, če ne že naravnost politično
pristransko pozicijo. Kot vidimo, Hribar na očitkih nasprotnikom, ki jih
opredeljuje kot »kriptomarksiste« ipd., utemelji svoj poudarek na »suve-
renosti slovenskega naroda«, kar v njegovem pisanju proizvede nekoliko
tradicionalistični pojem nacije kot »enotnosti naroda (gotovo gre za etni-
jo) in države«. Če sam pisec to imenuje »moderna« država, je to pač trdi-
tev, ki je z dejstvi sedanjega sveta ni mogoče prav zelo enostavno dokazati.
Na svetu je kar nekaj nacij, ki niso hkrati etnije (narodi). Vendar pa nam tu
seveda ne gre za pravilnost ali napačnost take opredelitve, ampak za razme-
ščenost poudarkov, ki kažejo na določeno, pogojno rečeno in brez posebne-
ga vrednostnega predznaka, nacionalistično usmeritev. Za naš namen tudi
ni pomembno, koliko so Hribarjevi očitki nasprotnikom o tem, da »zavra-
čajo nacionalno identiteto in nacionalne interese« sploh resnični in rele-
vantni glede na karkoli, kar bi na tem negotovem območju zmuzljivih po-
menov lahko opredelili kot resnico. Za naš namen pa ni nepomemben nje-
širša javnost, strokovna in akademska javnost. Zlasti za različnost razumevanj samega pojma
državljanske vzgoje je dobra ilustracija mednarodna monografija: J. Torney-Purta, J. Schwille, J.-
A. Amadeo, Civic Education Across Countries: Twenty-four National Case Studies form the IEA
Civic Education Project, International Education Association, Amsterdam 1999.
6 Tine Hribar Kultura laži je lažna kultura, v: Nova revija 263–264 (XXII), Ljubljana 2004,
10–11. Citata iz besedila, ki skuša obračunavati z nazorskimi in političnimi neistomišljeniki
(vključno z menoj), tu ne navajam zato, ker bi hotel avtorju odgovarjati na njegove trditve, očit-
ke, stigmatizacije, insinuacije itn. Navedek nam tu služi zgolj in predvsem kot značilni primer di-
skurza, kakršen utemeljuje določeno »potrebo« po patriotski vzgoji.
