Page 167 - Štrajn, Darko. 2018. Vzgoja družbe. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 167
ovina 165
proti državi
Natančnejši pogled na idejo države in nacije, ki kroži po poli-
tičnem in zgodovinskem okolju, pokaže, da je oslabljena vda-
nost nacionalni državi, ki jo zelo pogosto dojemajo v splošnem
kontekstu objokovane izgube državljanske vrline in zavračanja
solidarnosti, izredno protisloven pojav, ker ga pravzaprav pod-
pirajo novi imaginariji pripadnosti. V tem kontekstu pridevnik
‚nacionalno‘ deluje hkrati tako kot limanice za vsakogar in kot
začasna pripetost na določeno mesto, ki kaže svoje porozno
pletivo že s samo gesto sklicevanja nanj. Toda nacija je, tako kot
družina, stalno bojno polje nasprotujočih si zahtev in urgen-
tnih pozivov k spremembi. In vendar se kaže kot opazno od-
porna, upoštevana celo zato, ker vprašanja o identiteti, vdano-
sti, solidarnosti in pripadnosti kratko malo ne izginejo.1
Državljanska vzgoja ali domovinska vzgoja? Domovinska vzgoja
proti državljanski vzgoji ali narobe? Ali pa si je vendarle mogoče
zamisliti državljansko in domovinsko vzgojo kot sestavini istega pojma?
Ali domovinska vzgoja bolj izključuje državljansko ali narobe? Da so s tem
v nič manj kot globalnem mednarodnem razponu velike težave, katerih iz-
vire je mogoče iskati v vselej obnavljajočih se »klasičnih« ideoloških opo-
zicijah, je v času po padcu berlinskega zidu nemara še nazorneje razvidno,
kot je bilo prej. Pri tem mislimo na opozicije, kot so: liberalno – konserva-
tivno, emancipatorično – represivno, lokalno – kozmopolitsko, nacional-
no – internacionalno itn. Takšne opozicije vznikajo v raznolikih diskur-
zih, ki se nanašajo na tematiko vzgoje in izobraževanja v okvirih spet ra-
znoliko opredeljene skupnosti, države, naroda (etnije) ali nadnacionalnih
povezav. Kot zmeraj, kadar so sfere diskurzivno reprezentiranih realnosti
označene s pojmovnimi (ideološkimi, nazorskimi, epistemološkimi, vre-
dnostnimi) opozicijami, je treba o teh različnih realnostih vsaj podvomiti,
se vprašati o njihovem kontekstu – kot bi lahko rekli z zdaj že skoraj obra-
bljeno Adornovo frazo, ki se nanaša na »conflicting facts behind conflicting
ideas«. Seveda si pri tem ne kaže delati utvar, da gre za karkoli enostavnega
in hitro rešljivega, da je mogoče z nekaj smisla za dialektiko in z nekaj pri-
vajene dialoškosti razrešiti dileme, ki se izrekajo v omenjenih opozicijah;
kajti »conflicting facts« so v primerih, kjer govorimo o vzgoji, ki jo danes
pretežno označuje atribut »državljanska« (se pa v posebnih družbenih in
političnih kontekstih obuja atribut »domovinska« ipd.), pravzaprav dejst-
1 Thomas Elsaesser, European cinema face to face with Hollywood, Amsterdam 2005, 25.
proti državi
Natančnejši pogled na idejo države in nacije, ki kroži po poli-
tičnem in zgodovinskem okolju, pokaže, da je oslabljena vda-
nost nacionalni državi, ki jo zelo pogosto dojemajo v splošnem
kontekstu objokovane izgube državljanske vrline in zavračanja
solidarnosti, izredno protisloven pojav, ker ga pravzaprav pod-
pirajo novi imaginariji pripadnosti. V tem kontekstu pridevnik
‚nacionalno‘ deluje hkrati tako kot limanice za vsakogar in kot
začasna pripetost na določeno mesto, ki kaže svoje porozno
pletivo že s samo gesto sklicevanja nanj. Toda nacija je, tako kot
družina, stalno bojno polje nasprotujočih si zahtev in urgen-
tnih pozivov k spremembi. In vendar se kaže kot opazno od-
porna, upoštevana celo zato, ker vprašanja o identiteti, vdano-
sti, solidarnosti in pripadnosti kratko malo ne izginejo.1
Državljanska vzgoja ali domovinska vzgoja? Domovinska vzgoja
proti državljanski vzgoji ali narobe? Ali pa si je vendarle mogoče
zamisliti državljansko in domovinsko vzgojo kot sestavini istega pojma?
Ali domovinska vzgoja bolj izključuje državljansko ali narobe? Da so s tem
v nič manj kot globalnem mednarodnem razponu velike težave, katerih iz-
vire je mogoče iskati v vselej obnavljajočih se »klasičnih« ideoloških opo-
zicijah, je v času po padcu berlinskega zidu nemara še nazorneje razvidno,
kot je bilo prej. Pri tem mislimo na opozicije, kot so: liberalno – konserva-
tivno, emancipatorično – represivno, lokalno – kozmopolitsko, nacional-
no – internacionalno itn. Takšne opozicije vznikajo v raznolikih diskur-
zih, ki se nanašajo na tematiko vzgoje in izobraževanja v okvirih spet ra-
znoliko opredeljene skupnosti, države, naroda (etnije) ali nadnacionalnih
povezav. Kot zmeraj, kadar so sfere diskurzivno reprezentiranih realnosti
označene s pojmovnimi (ideološkimi, nazorskimi, epistemološkimi, vre-
dnostnimi) opozicijami, je treba o teh različnih realnostih vsaj podvomiti,
se vprašati o njihovem kontekstu – kot bi lahko rekli z zdaj že skoraj obra-
bljeno Adornovo frazo, ki se nanaša na »conflicting facts behind conflicting
ideas«. Seveda si pri tem ne kaže delati utvar, da gre za karkoli enostavnega
in hitro rešljivega, da je mogoče z nekaj smisla za dialektiko in z nekaj pri-
vajene dialoškosti razrešiti dileme, ki se izrekajo v omenjenih opozicijah;
kajti »conflicting facts« so v primerih, kjer govorimo o vzgoji, ki jo danes
pretežno označuje atribut »državljanska« (se pa v posebnih družbenih in
političnih kontekstih obuja atribut »domovinska« ipd.), pravzaprav dejst-
1 Thomas Elsaesser, European cinema face to face with Hollywood, Amsterdam 2005, 25.
