Page 168 - Štrajn, Darko. 2018. Vzgoja družbe. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 168
Vzgoja družbe
va iz reda družbenih realnosti, ki niso samo skoraj neobvladljivo nepregle-
dne, ampak so vanje vedno vpisane subjektivne note, so vedno proizvodi
določenih »skupnostnih« delovanj. Politika jim daje formo in – razen v
totalitarnih političnih sistemih – samo podlago za vsebine.
Šola, denimo, je v sedanjih družbah institucija, ki je postavljena v eno
izmed najpomembnejših središč družbene reprodukcije. Pri tem je šola s
svojim kurikulumom, s svojo sistemsko izoblikovanostjo in umeščenostjo
v mrežo vseh drugih institucij v resnici produkt temeljnega »družbene-
ga« dogovora o vzgojno-izobraževalnem aparatu družbene reprodukcije.
Šola spričo svoje formalne postavitve v sistem konstrukcije države kot, re-
cimo, nacionalne ali večnacionalne skupnosti, zrcali raven kolektivne pred-
stave o tem, kaj pravzaprav sploh je »družba«. Ohranjanje, obnavljanje in
eventualno spreminjanje tega »aparata« je kajpak v pristojnosti zakonoda-
je in na njej temelječe uprave, ki sta obe v neizogibni zvezi s politiko. Ta se,
kot vemo, v demokratičnem sistemu spreminja; lahko se celo zelo spremi-
nja in se bolj ali manj približuje meji demokracije (pač tam, kjer je tak red
uzakonjen, v diktaturah pa si pogosto šolo predstavljajo kot zaporo spre-
memb), onkraj katere lahko govorimo o anarhiji ali totalitarizmu. Je gle-
de na to mogoče postaviti kurikulum državljanske vzgoje, ki bi bil »poli-
tično nevtralen«?
Dve modaliteti razprave
O državljanski vzgoji je nasploh mogoče govoriti z dveh ključnih aspek-
tov:
a) kot o vzgoji državljank in državljanov
b) kot o pouku o ustanovah države
Oba aspekta se bistveno razlikujeta in ta razlika prispeva tudi k mno-
gim nesporazumom med udeleženci razprav o šolstvu ali o vzgoji in izobra-
ževanju, o pomenu obojega v okviru širših pojmov, ki opisujejo skupnost,
institucije in njihovo reprodukcijo. Bližina enemu ali drugemu aspek-
tu praviloma odseva pozicijo govorca v realni/simbolni mreži družbenih
shem, torej v socialnem institucionalnem prostoru. Prva modaliteta se naj-
večkrat nanaša na celotni vzgojno-izobraževalni učinek javne šole, torej na
njeno reprodukcijsko funkcijo, ki ji jo odreja omenjeni predvideni temelj-
ni (družbeni) dogovor.2 Državljanska vzgoja je v tem pogledu dojeta kot
2 O »dogovoru« tu govorimo, le kako bi drugače?, z upoštevanjem rousseaujevske paradigme.
Glede na to se institucija šole tudi v vsakdanjem razumevanju umešča v družbenem imaginari-
ju v razmik, ki je pri Rousseauju opredeljen v njegovi določitvi prehoda od »l‘ état de nature« v
»l‘ état civil«.
va iz reda družbenih realnosti, ki niso samo skoraj neobvladljivo nepregle-
dne, ampak so vanje vedno vpisane subjektivne note, so vedno proizvodi
določenih »skupnostnih« delovanj. Politika jim daje formo in – razen v
totalitarnih političnih sistemih – samo podlago za vsebine.
Šola, denimo, je v sedanjih družbah institucija, ki je postavljena v eno
izmed najpomembnejših središč družbene reprodukcije. Pri tem je šola s
svojim kurikulumom, s svojo sistemsko izoblikovanostjo in umeščenostjo
v mrežo vseh drugih institucij v resnici produkt temeljnega »družbene-
ga« dogovora o vzgojno-izobraževalnem aparatu družbene reprodukcije.
Šola spričo svoje formalne postavitve v sistem konstrukcije države kot, re-
cimo, nacionalne ali večnacionalne skupnosti, zrcali raven kolektivne pred-
stave o tem, kaj pravzaprav sploh je »družba«. Ohranjanje, obnavljanje in
eventualno spreminjanje tega »aparata« je kajpak v pristojnosti zakonoda-
je in na njej temelječe uprave, ki sta obe v neizogibni zvezi s politiko. Ta se,
kot vemo, v demokratičnem sistemu spreminja; lahko se celo zelo spremi-
nja in se bolj ali manj približuje meji demokracije (pač tam, kjer je tak red
uzakonjen, v diktaturah pa si pogosto šolo predstavljajo kot zaporo spre-
memb), onkraj katere lahko govorimo o anarhiji ali totalitarizmu. Je gle-
de na to mogoče postaviti kurikulum državljanske vzgoje, ki bi bil »poli-
tično nevtralen«?
Dve modaliteti razprave
O državljanski vzgoji je nasploh mogoče govoriti z dveh ključnih aspek-
tov:
a) kot o vzgoji državljank in državljanov
b) kot o pouku o ustanovah države
Oba aspekta se bistveno razlikujeta in ta razlika prispeva tudi k mno-
gim nesporazumom med udeleženci razprav o šolstvu ali o vzgoji in izobra-
ževanju, o pomenu obojega v okviru širših pojmov, ki opisujejo skupnost,
institucije in njihovo reprodukcijo. Bližina enemu ali drugemu aspek-
tu praviloma odseva pozicijo govorca v realni/simbolni mreži družbenih
shem, torej v socialnem institucionalnem prostoru. Prva modaliteta se naj-
večkrat nanaša na celotni vzgojno-izobraževalni učinek javne šole, torej na
njeno reprodukcijsko funkcijo, ki ji jo odreja omenjeni predvideni temelj-
ni (družbeni) dogovor.2 Državljanska vzgoja je v tem pogledu dojeta kot
2 O »dogovoru« tu govorimo, le kako bi drugače?, z upoštevanjem rousseaujevske paradigme.
Glede na to se institucija šole tudi v vsakdanjem razumevanju umešča v družbenem imaginari-
ju v razmik, ki je pri Rousseauju opredeljen v njegovi določitvi prehoda od »l‘ état de nature« v
»l‘ état civil«.
