Page 174 - Štrajn, Darko. 2018. Vzgoja družbe. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 174
Vzgoja družbe
ki jih države članice vsaj deklarativno sprejemajo,11 so se porodile v inten-
zifikaciji liberalizacije družbenih odnosov v obdobju po koncu šestdesetih
let ob hkratnih dinamičnih spremembah, ki so prinesle pluralizacijo kul-
turnih prostorov tako zaradi učinkovanja množične kulture kot zaradi mi-
gracijskih procesov.
»Nedavni premiki poudarka k politiki razlike so vplivali na teme državljan-
stva, družbene pravičnosti in takšnih politik. Na primer, interpelacija različ-
nih identitetnih skupin (denimo, ženske, kolonizirani), izhajajoča iz moder-
nističnih diskurzov svoboščin, svobode in enakosti je oblikovala emancipa-
torična gibanja./12/ Morda je delovanje teh gibanj vodilo k visoki stopnji for-
malne sprejetosti v državi. Potemtakem bi lahko zatrjevali, da diskriminator-
ne diskurze ‚proti kateremukoli subjektu na podlagi značilnosti brez odnosa
do sposobnosti za državljanstvo: spol, religija, narodnost, rasa, starost, seksu-
alna usmerjenost‘/13/ v sodobni družbi ne toleriramo več, vsaj kolikor to zade-
va formalno retoriko zakonodaje.«14
Razmerja med patriotsko (»domoljubno«) in državljansko vzgojo torej
nikakor ni mogoče upodobiti kot simetrično opozicijo ali kot nepomirljivo
nasprotje, razen na tendenciozen način in s političnim motivom. »Politika
razlike« nikakor ne izključuje identitete – nasprotno: identiteto šele vzpo-
stavlja s pripoznanjem njej lastne razlike in vsaj načelno omogoča izdelavo
formul sožitja raznolikih družbenih in kulturnih skupin. Politika razlike,
ki kot razmeroma recentni pojav vendarle še predstavlja področje teoret-
skega in praktičnega iskanja in eksperimentiranja, v »trših« konceptih pa-
triotske vzgoje izključuje predvsem njihovo izključevalnost, se postavlja pro-
ti njihovemu diskriminatornemu potencialu, pretiranemu etnocentrizmu
in ne nazadnje s formulami, če hočete, kozmopolitske odprtosti uveljavlja
neizključevalni koncept »domovinskosti«. Vprašanja, ki se postavljajo ob
tako koncipirani državljanski vzgoji, se vrtijo okoli tega, »kaj privzeti kot
osnovo dialoga, kako v javni šoli omogočiti obravnavo problemov, ki niso
vrednostno nevtralni, ne da bi pri tem koga stigmatizirali in izključili?«15
11 Za Slovenijo bi lahko trdili, da ne ponotranja »odprte kode« državljanske vzgoje samo dekla-
rativno, ampak jo skuša tudi prakticirati. Drugo vprašanje pa je, kako se taka državljanska vzgo-
ja uresničuje in kako učinkuje.
12 Anna Yeatman, Interlocking oppressions, v: B. Caine, R. Pringle (ur.), Transitions: New Au-
stralian feminism, New South Wales 1995, 49.
13 N. m.
14 Ann Brooks, Citizenship, identity and social justice: the intersection of feminist and post-co-
lonial discourses, v: M. Arnot, J.-A. Dillabough (ur.), Challenging Democracy, London, New
York 2000, 43–44.
15 Mojca Šebart, Samopodobe šole, Ljubljana 2002, 69.
ki jih države članice vsaj deklarativno sprejemajo,11 so se porodile v inten-
zifikaciji liberalizacije družbenih odnosov v obdobju po koncu šestdesetih
let ob hkratnih dinamičnih spremembah, ki so prinesle pluralizacijo kul-
turnih prostorov tako zaradi učinkovanja množične kulture kot zaradi mi-
gracijskih procesov.
»Nedavni premiki poudarka k politiki razlike so vplivali na teme državljan-
stva, družbene pravičnosti in takšnih politik. Na primer, interpelacija različ-
nih identitetnih skupin (denimo, ženske, kolonizirani), izhajajoča iz moder-
nističnih diskurzov svoboščin, svobode in enakosti je oblikovala emancipa-
torična gibanja./12/ Morda je delovanje teh gibanj vodilo k visoki stopnji for-
malne sprejetosti v državi. Potemtakem bi lahko zatrjevali, da diskriminator-
ne diskurze ‚proti kateremukoli subjektu na podlagi značilnosti brez odnosa
do sposobnosti za državljanstvo: spol, religija, narodnost, rasa, starost, seksu-
alna usmerjenost‘/13/ v sodobni družbi ne toleriramo več, vsaj kolikor to zade-
va formalno retoriko zakonodaje.«14
Razmerja med patriotsko (»domoljubno«) in državljansko vzgojo torej
nikakor ni mogoče upodobiti kot simetrično opozicijo ali kot nepomirljivo
nasprotje, razen na tendenciozen način in s političnim motivom. »Politika
razlike« nikakor ne izključuje identitete – nasprotno: identiteto šele vzpo-
stavlja s pripoznanjem njej lastne razlike in vsaj načelno omogoča izdelavo
formul sožitja raznolikih družbenih in kulturnih skupin. Politika razlike,
ki kot razmeroma recentni pojav vendarle še predstavlja področje teoret-
skega in praktičnega iskanja in eksperimentiranja, v »trših« konceptih pa-
triotske vzgoje izključuje predvsem njihovo izključevalnost, se postavlja pro-
ti njihovemu diskriminatornemu potencialu, pretiranemu etnocentrizmu
in ne nazadnje s formulami, če hočete, kozmopolitske odprtosti uveljavlja
neizključevalni koncept »domovinskosti«. Vprašanja, ki se postavljajo ob
tako koncipirani državljanski vzgoji, se vrtijo okoli tega, »kaj privzeti kot
osnovo dialoga, kako v javni šoli omogočiti obravnavo problemov, ki niso
vrednostno nevtralni, ne da bi pri tem koga stigmatizirali in izključili?«15
11 Za Slovenijo bi lahko trdili, da ne ponotranja »odprte kode« državljanske vzgoje samo dekla-
rativno, ampak jo skuša tudi prakticirati. Drugo vprašanje pa je, kako se taka državljanska vzgo-
ja uresničuje in kako učinkuje.
12 Anna Yeatman, Interlocking oppressions, v: B. Caine, R. Pringle (ur.), Transitions: New Au-
stralian feminism, New South Wales 1995, 49.
13 N. m.
14 Ann Brooks, Citizenship, identity and social justice: the intersection of feminist and post-co-
lonial discourses, v: M. Arnot, J.-A. Dillabough (ur.), Challenging Democracy, London, New
York 2000, 43–44.
15 Mojca Šebart, Samopodobe šole, Ljubljana 2002, 69.
