Page 165 - Štrajn, Darko. 2018. Vzgoja družbe. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 165
Proizvesti državljane 163
ture določajo sodobno družbo, je vsekakor težko ugovarjati. To pa pome-
ni, da se tudi šola kot institucija, v kateri je organiziran komunikacijski
proces, nikakor ne more izogniti soočenju z mediji, upoštevanju njihove-
ga delovanja na učence še preden ti vstopijo v šolanje in nadaljevanju tega
delovanja hkrati z njihovim učno-vzgojnim procesom. Na drugi strani pa
podobe družbenih dogajanj, ki se iz dneva v dan reproducirajo v medijih,
sprožajo odzive javnosti, ki se usmerjajo na šolo.
V tem kontekstu je morda ustrezno opozoriti na vidik, ki ga je v pouda-
ril Keith Tester v knjigi Media, Culture and Morality. Tester je iz nekoliko
zgodnejše zgodovine medijske teorije, namreč pri Stanleyu Cohenu, aktu-
aliziral pojem moralne panike. Po Cohenu, ki je svojo teorijo izoblikoval l.
1972, naj bi šlo za ta pojav takrat, ko »neko stanje, epizoda, oseba ali skupi-
na oseb« postanejo definirani kot »grožnja družbenim vrednotam in in-
teresom«. Cohen je ta svoj pojem ilustriral s primeri medijskih obravnav
takratnih hipijev, hell-angels, modov in rockerjev. Tester uvede kritično re-
cepcijo tega pojma:
»Naj pojasnimo, da takrat, ko Cohen govori o vlogi medijev v moralni pani-
ki, pravzaprav govori o tem, kako pride do tega, da so nekatere dejavnosti eti-
ketirane kot deviantne, druge pa ne. Kar vse to oziranje po deviantnosti in po-
dobah deviantnosti pomeni, je to, da je Cohenova analiza moralne panike do-
kaj depolitizirana. Cohen posveča malo ali nič pozornosti možnosti, da ima
moralna panika lahko kaj opraviti s širšimi družbenimi, političnimi in eko-
nomskimi dejavniki in ostaja zgolj preprosto pri naravi in pomenu deviantno-
sti (kakorkoli že je ta široka in pomembna).«6
Ravno v tem smislu je torej pojem moralne panike lahko relevanten
tudi v sedanjem kontekstu družbenih sprememb. Mediji pretežno bele-
žijo spremenjeno stanje družbe – s tem pa hkrati ponujajo optiko za per-
cepcijo družbenosti nasploh – tako, da registrirajo in s tem promovirajo
pojave, ki naj bi označevali »družbeno stanje«. Na drugi strani ne poza-
bimo, da so medijski programi v vrsti določenih pomenov vznemirjujo-
či pojav sam na sebi. Moralna panika potemtakem v medijskih refleksih
najde vedno znova »dokaze« svoje utemeljenosti, ob tem se seveda doga-
ja nekakšna množična represivna desublimacija, ki izvira iz kompleksnih
frustracij in negotovosti ekonomskega ter statusnega položaja posame-
znikov ter celih kategorij družbenih skupin ter slojev. To je potem pod-
laga za zahteve na račun šole na podlagi tiste izkušnje, ki je vsem skupna
in je del individualiziranega kolektivnega spomina.
6 Keith Tester, Media, Culture and Morality, London, New York 1994, 84.
ture določajo sodobno družbo, je vsekakor težko ugovarjati. To pa pome-
ni, da se tudi šola kot institucija, v kateri je organiziran komunikacijski
proces, nikakor ne more izogniti soočenju z mediji, upoštevanju njihove-
ga delovanja na učence še preden ti vstopijo v šolanje in nadaljevanju tega
delovanja hkrati z njihovim učno-vzgojnim procesom. Na drugi strani pa
podobe družbenih dogajanj, ki se iz dneva v dan reproducirajo v medijih,
sprožajo odzive javnosti, ki se usmerjajo na šolo.
V tem kontekstu je morda ustrezno opozoriti na vidik, ki ga je v pouda-
ril Keith Tester v knjigi Media, Culture and Morality. Tester je iz nekoliko
zgodnejše zgodovine medijske teorije, namreč pri Stanleyu Cohenu, aktu-
aliziral pojem moralne panike. Po Cohenu, ki je svojo teorijo izoblikoval l.
1972, naj bi šlo za ta pojav takrat, ko »neko stanje, epizoda, oseba ali skupi-
na oseb« postanejo definirani kot »grožnja družbenim vrednotam in in-
teresom«. Cohen je ta svoj pojem ilustriral s primeri medijskih obravnav
takratnih hipijev, hell-angels, modov in rockerjev. Tester uvede kritično re-
cepcijo tega pojma:
»Naj pojasnimo, da takrat, ko Cohen govori o vlogi medijev v moralni pani-
ki, pravzaprav govori o tem, kako pride do tega, da so nekatere dejavnosti eti-
ketirane kot deviantne, druge pa ne. Kar vse to oziranje po deviantnosti in po-
dobah deviantnosti pomeni, je to, da je Cohenova analiza moralne panike do-
kaj depolitizirana. Cohen posveča malo ali nič pozornosti možnosti, da ima
moralna panika lahko kaj opraviti s širšimi družbenimi, političnimi in eko-
nomskimi dejavniki in ostaja zgolj preprosto pri naravi in pomenu deviantno-
sti (kakorkoli že je ta široka in pomembna).«6
Ravno v tem smislu je torej pojem moralne panike lahko relevanten
tudi v sedanjem kontekstu družbenih sprememb. Mediji pretežno bele-
žijo spremenjeno stanje družbe – s tem pa hkrati ponujajo optiko za per-
cepcijo družbenosti nasploh – tako, da registrirajo in s tem promovirajo
pojave, ki naj bi označevali »družbeno stanje«. Na drugi strani ne poza-
bimo, da so medijski programi v vrsti določenih pomenov vznemirjujo-
či pojav sam na sebi. Moralna panika potemtakem v medijskih refleksih
najde vedno znova »dokaze« svoje utemeljenosti, ob tem se seveda doga-
ja nekakšna množična represivna desublimacija, ki izvira iz kompleksnih
frustracij in negotovosti ekonomskega ter statusnega položaja posame-
znikov ter celih kategorij družbenih skupin ter slojev. To je potem pod-
laga za zahteve na račun šole na podlagi tiste izkušnje, ki je vsem skupna
in je del individualiziranega kolektivnega spomina.
6 Keith Tester, Media, Culture and Morality, London, New York 1994, 84.
