Page 164 - Štrajn, Darko. 2018. Vzgoja družbe. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 164
Vzgoja družbe
stop celovite spremembe človeka« pa tudi tvori jedro politične ambicije
po homogenizaciji družbe.
Moralna panika
V diskusiji o državljanski vzgoji, ki se konec koncev izreka tudi kot di-
skusija o zmožnosti šol nasploh, da oblikujejo »socialno in moralno kva-
lificirane ljudi«, potemtakem v »novih demokracijah« odmevajo nek-
danja ideološka nasprotja. Lahko bi rekli, da se ideološka hladna vojna
nadaljuje znotraj nekdanjih socialističnih držav. Pri tem se ne izgubljajo
samo tisti redki pozitivni aspekti predstav o družbi, ki jih je nedvomno
vseboval tudi socializem, ampak žal tudi elementi solidarnostnih in libe-
ralnih vrednot, ki so spontano vzniknile v tako imenovanih gibanjih ci-
vilne družbe proti enopartijskim sistemom v osemdesetih letih. Vendar
pa se na obeh straneh nekdanje železne zavese določenost diskusije o dr-
žavljanski vzgoji v neki točki vendarle izenačuje. Pritisk na šolo spregle-
da, da v spremenjeni sintaksi družbenih razmerij šola kratkomalo niko-
li ne more zadovoljivo odgovoriti na obsežne zahteve glede »oblikovanja
državljanov«, ker šola pač ni več to, kar je pred strukturnimi spremem-
bami bila. Na zunaj bi ta položaj šole lahko pojasnili z Debrayevo konsta-
tacijo o »prehodu iz grafosfere v videosfero«,5 kar pomeni, da sam peda-
goški proces ne more več delovati, če še poteka kot zgolj verbalno in ne-
mara celo kot avtoritativno prepričevanje. S prilagojenimi novimi dialo-
škimi pristopi in drugimi novimi strategijami, ki spreminjajo šolanje v
nekakšen trajen eksperiment, pa je težko jamčiti karkoli vnaprej. Pred-
vsem ni mogoče jamčiti nikakršne »trdne morale« tudi, če bi si jo zasta-
vili za cilj, ki ga je treba doseči.
Medijska družba, kar je eno od poimenovanj spremenjenega sveta, je
dejstvo, je pravzaprav forma postindustrijske družbene organizacije, njen
izraz in hkrati komunikacijski sistem, ki soomogoča funkcioniranje te
družbene organizacije. Na ravni praxisa so se vsa mračna predvidevanja,
npr. orwellovskega tipa, o medijski družbi kot realizaciji zadnje stopnje
manipulacije in zares totalnega gospostva izkazala za pravzaprav zmotna.
Nasprotno! Mediji pravzaprav »živijo« od pluralizma in ni dvoma, da
jim za njihovo funkcioniranje najbolj ustreza prav liberalna demokracija.
Ali to tudi pomeni, da mediji tam, kjer demokracije ni, le-to proizvedejo,
kar naj bi ilustriral prav razpad socializma, je seveda bolj zapleteno vpra-
šanje, katerega razrešitev za naše razmišljanje ni kdo ve kako relevantna.
Temu, da mediji s svojimi učinki na ohranjanje in širjenje množične kul-
5 Regis Debray, Manifestes médiologiques, Pariz 1994, 24.
stop celovite spremembe človeka« pa tudi tvori jedro politične ambicije
po homogenizaciji družbe.
Moralna panika
V diskusiji o državljanski vzgoji, ki se konec koncev izreka tudi kot di-
skusija o zmožnosti šol nasploh, da oblikujejo »socialno in moralno kva-
lificirane ljudi«, potemtakem v »novih demokracijah« odmevajo nek-
danja ideološka nasprotja. Lahko bi rekli, da se ideološka hladna vojna
nadaljuje znotraj nekdanjih socialističnih držav. Pri tem se ne izgubljajo
samo tisti redki pozitivni aspekti predstav o družbi, ki jih je nedvomno
vseboval tudi socializem, ampak žal tudi elementi solidarnostnih in libe-
ralnih vrednot, ki so spontano vzniknile v tako imenovanih gibanjih ci-
vilne družbe proti enopartijskim sistemom v osemdesetih letih. Vendar
pa se na obeh straneh nekdanje železne zavese določenost diskusije o dr-
žavljanski vzgoji v neki točki vendarle izenačuje. Pritisk na šolo spregle-
da, da v spremenjeni sintaksi družbenih razmerij šola kratkomalo niko-
li ne more zadovoljivo odgovoriti na obsežne zahteve glede »oblikovanja
državljanov«, ker šola pač ni več to, kar je pred strukturnimi spremem-
bami bila. Na zunaj bi ta položaj šole lahko pojasnili z Debrayevo konsta-
tacijo o »prehodu iz grafosfere v videosfero«,5 kar pomeni, da sam peda-
goški proces ne more več delovati, če še poteka kot zgolj verbalno in ne-
mara celo kot avtoritativno prepričevanje. S prilagojenimi novimi dialo-
škimi pristopi in drugimi novimi strategijami, ki spreminjajo šolanje v
nekakšen trajen eksperiment, pa je težko jamčiti karkoli vnaprej. Pred-
vsem ni mogoče jamčiti nikakršne »trdne morale« tudi, če bi si jo zasta-
vili za cilj, ki ga je treba doseči.
Medijska družba, kar je eno od poimenovanj spremenjenega sveta, je
dejstvo, je pravzaprav forma postindustrijske družbene organizacije, njen
izraz in hkrati komunikacijski sistem, ki soomogoča funkcioniranje te
družbene organizacije. Na ravni praxisa so se vsa mračna predvidevanja,
npr. orwellovskega tipa, o medijski družbi kot realizaciji zadnje stopnje
manipulacije in zares totalnega gospostva izkazala za pravzaprav zmotna.
Nasprotno! Mediji pravzaprav »živijo« od pluralizma in ni dvoma, da
jim za njihovo funkcioniranje najbolj ustreza prav liberalna demokracija.
Ali to tudi pomeni, da mediji tam, kjer demokracije ni, le-to proizvedejo,
kar naj bi ilustriral prav razpad socializma, je seveda bolj zapleteno vpra-
šanje, katerega razrešitev za naše razmišljanje ni kdo ve kako relevantna.
Temu, da mediji s svojimi učinki na ohranjanje in širjenje množične kul-
5 Regis Debray, Manifestes médiologiques, Pariz 1994, 24.
