Page 163 - Štrajn, Darko. 2018. Vzgoja družbe. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 163
Proizvesti državljane 161
ce identitete za ranjeno množično samospoštovanje in nabuhle moralne
imperative za obvladovanje »nemoralnih posameznikov«, ki se vzpenja-
jo nad družbo. Če pri tem še upoštevamo, da so vse »nove demokracije«
hočeš-nočeš morale, veliko bolj vseobsežno kot zahodne, reformirati svo-
je šolske sisteme, je jasno, da se je prav šolsko polje odprlo hudim politič-
nim spopadom. Področje državljanske vzgoje pa je tisto, ki v novih razme-
rah vendarle veljavnih političnih svoboščin in svobode govora, priklicuje
na dan politične in tudi druge (npr. cerkev) zagovornike »moralne odreši-
tve«. Skupni imenovalec tovrstnih družbenih subjektov je sklicevanje na
paradigme vrednot iz časov pred uvedbo socializma, kar seveda vključuje
verske tradicije, ruralne ideale in patriarhalnost, kar se v političnem konte-
kstu navadno spaja z ideologijo nacionalizma.
Če je torej aktualna razprava o državljanski vzgoji – recimo v Evropi
– na zahodni strani osrediščena z vprašanji posredovanja liberalno-demo-
kratičnih vrednot, pa je v kontekstu novih demokracij na delu spor o pome-
nu same demokracije. Čeprav je gotovo, da se tudi v razprave na Zahodu
vmešavajo zagovorniki tradicionalizma in prepoznavnega moralizma, pa
gre vendarle predvsem za diskusijo o registrih splošno sprejemljivih vre-
dnot. Zato se v nadaljevanju razprava tudi lahko bolj usmeri k proble-
matiki, ki v večji meri zadeva vprašanja same zmožnosti šole, da v demo-
kraciji funkcionira demokratično. Postavitev dialoških pozicij v »novih
demokracijah« se od navedenih razlikuje tako, da zagovorniki vzgojnih
konceptov hkrati s svojo projekcijo državljanske vzgoje ponujajo tudi la-
stno definicijo demokracije, ki izključuje druge tovrstne definicije. V tem
dialogu se nadalje jasno kaže prav konfliktni učinek thimičnega aspekta
na ozadju socialistične preteklosti: v dialoških pozicijah se kažejo raz-
merja nepripoznavanja med nasprotniki. Tako v Sloveniji zagovorniki ka-
toliškega koncepta vzgoje, ki ga prikazujejo kot stvar kulturne tradicije
naroda, kot edinega pristopa z jasno duhovno komponento ipd., vse dru-
ge nekatoliške pristope reducirajo na skupni imenovalec »komunizma«.
Tu gre za specifično artikulacijo dokaj splošnega pojava v nekdanjih so-
cialističnih državah, kjer v velikem delu spektra dialoga o državljanski
vzgoji v šoli naletimo na stališča o nujnosti »spremembe človeka«, ki da
ga je socializem skazil. V takšnem diskurzu torej lahko v otipljivi obliki
razpoznamo strukturne zakonitosti, četudi nemara ne bi hoteli verjeti v
njihov obstoj. V diskurzivni formi namreč vidimo enake koncepte in for-
mule, kot so bile tiste, ki so jih izoblikovali nekdanji socialistični ideolo-
gi in apologeti, ki so prav tako vseskozi »spreminjali človeka«. Po pad-
cu komunizma se je spremenil samo ideološki predznak. Ta »vzgojni pri-
ce identitete za ranjeno množično samospoštovanje in nabuhle moralne
imperative za obvladovanje »nemoralnih posameznikov«, ki se vzpenja-
jo nad družbo. Če pri tem še upoštevamo, da so vse »nove demokracije«
hočeš-nočeš morale, veliko bolj vseobsežno kot zahodne, reformirati svo-
je šolske sisteme, je jasno, da se je prav šolsko polje odprlo hudim politič-
nim spopadom. Področje državljanske vzgoje pa je tisto, ki v novih razme-
rah vendarle veljavnih političnih svoboščin in svobode govora, priklicuje
na dan politične in tudi druge (npr. cerkev) zagovornike »moralne odreši-
tve«. Skupni imenovalec tovrstnih družbenih subjektov je sklicevanje na
paradigme vrednot iz časov pred uvedbo socializma, kar seveda vključuje
verske tradicije, ruralne ideale in patriarhalnost, kar se v političnem konte-
kstu navadno spaja z ideologijo nacionalizma.
Če je torej aktualna razprava o državljanski vzgoji – recimo v Evropi
– na zahodni strani osrediščena z vprašanji posredovanja liberalno-demo-
kratičnih vrednot, pa je v kontekstu novih demokracij na delu spor o pome-
nu same demokracije. Čeprav je gotovo, da se tudi v razprave na Zahodu
vmešavajo zagovorniki tradicionalizma in prepoznavnega moralizma, pa
gre vendarle predvsem za diskusijo o registrih splošno sprejemljivih vre-
dnot. Zato se v nadaljevanju razprava tudi lahko bolj usmeri k proble-
matiki, ki v večji meri zadeva vprašanja same zmožnosti šole, da v demo-
kraciji funkcionira demokratično. Postavitev dialoških pozicij v »novih
demokracijah« se od navedenih razlikuje tako, da zagovorniki vzgojnih
konceptov hkrati s svojo projekcijo državljanske vzgoje ponujajo tudi la-
stno definicijo demokracije, ki izključuje druge tovrstne definicije. V tem
dialogu se nadalje jasno kaže prav konfliktni učinek thimičnega aspekta
na ozadju socialistične preteklosti: v dialoških pozicijah se kažejo raz-
merja nepripoznavanja med nasprotniki. Tako v Sloveniji zagovorniki ka-
toliškega koncepta vzgoje, ki ga prikazujejo kot stvar kulturne tradicije
naroda, kot edinega pristopa z jasno duhovno komponento ipd., vse dru-
ge nekatoliške pristope reducirajo na skupni imenovalec »komunizma«.
Tu gre za specifično artikulacijo dokaj splošnega pojava v nekdanjih so-
cialističnih državah, kjer v velikem delu spektra dialoga o državljanski
vzgoji v šoli naletimo na stališča o nujnosti »spremembe človeka«, ki da
ga je socializem skazil. V takšnem diskurzu torej lahko v otipljivi obliki
razpoznamo strukturne zakonitosti, četudi nemara ne bi hoteli verjeti v
njihov obstoj. V diskurzivni formi namreč vidimo enake koncepte in for-
mule, kot so bile tiste, ki so jih izoblikovali nekdanji socialistični ideolo-
gi in apologeti, ki so prav tako vseskozi »spreminjali človeka«. Po pad-
cu komunizma se je spremenil samo ideološki predznak. Ta »vzgojni pri-
