Page 162 - Štrajn, Darko. 2018. Vzgoja družbe. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 162
Vzgoja družbe
glede njihovih družbenih vlog itn. Izpolnitev thimosa, ki je mogoča v de-
mokraciji, je tako hkrati izvir razcepov in konfliktov:
»Obstoj moralne dimenzije človekove osebnosti, ki nenehno vrednoti sebe
in druge, pa ne pomeni, da gre za kakršnokoli strinjanje o bistvenih sestavinah
moralnosti. V svetu thimičnih moralnih sebstev gre za stalno nestrinjanje, pre-
pir in za jezo drugih na druge spričo množice velikih in majhnih vprašanj. To-
rej je thimos, celo v svojih skromnejših manifestacijah, začetna točka za kon-
flikt med ljudmi.«4
Še v skladu s Fukuyamovim besedilom lahko govorimo o transponi-
ranju thimosa z individualne na kolektivno raven. Razpravljanje o kontu-
rah državljanske vzgoje vključuje obe ravni problema thimičnega. Vendar je
tu potrebna aktualna distinkcija. Čeprav se tako zahodne demokracije kot
tako imenovane nove demokracije soočajo s problemi reformulacije pojma
državljanstva spričo globalnih sprememb, pa je med obema skupinama de-
mokratičnih sistemov pomembna razlika. Medtem ko v zahodnih demo-
kracijah vsaj v načelnem pogledu socialna neenakost (z izjemo njenih dra-
stičnih manifestacij, npr. glede problemov brezdomcev) ni predmet večjih
sporov, ampak je kvečjemu stvar kanalizirane in obvladane konfliktnosti,
pa so »nove demokracije« kot »prehodne družbe« vse po vrsti podvrže-
ne bolj in manj radikalnim procesom nastajanja novih velikih socialnih
razlik. Če k temu prištejemo še dejstvo, da ta proces v mnogih pogledih
spominja na zgodnji kapitalizem, je razumljivo, da je to vir nezadovoljstva
ogrožene večine, ki nahaja svojo artikulacijo prav v dimenziji moralnega,
ali kot bi rekli s Fukuyamo, v območju thimosa. Spričo tega je jasno, da je
v takih okoliščinah težje izoblikovati konsenz o državljanski vzgoji. Kako
naj ta v najboljšem primeru omogoči posamezniku razumevanje družbe-
nih kompleksnosti, ga oboroži s sposobnostjo participacije v demokratič-
nem sistemu, vključno z zmožnostjo, da se individualno ali kolektivno po-
stavi za svoje pravice človeka in državljana in ga nauči tolerantnega obrav-
navanja razlik? Pri tem naj bi šlo za to, da državljan svoje samospoštovanje
uveljavlja s spoštovanjem drugih in drugačnih.
Če so pravkar strnjeno označeni smotri državljanske vzgoje pragmatič-
ni okvir, ki vsaj omogoča tvorbo osnovnega konsenza, pa je v »novih de-
mokracijah« tako opredeljena državljanska vzgoja razlog za sumničenja,
da so »v ozadju« takega koncepta neki skriti nameni. Na podlagi razra-
ščajoče se družbene neenakosti se potemtakem tvorijo nove ideologije, ki
računajo ravno na moralno ogorčenje in seveda ponujajo poudarjene vzor-
4 N. d., 181–182.
glede njihovih družbenih vlog itn. Izpolnitev thimosa, ki je mogoča v de-
mokraciji, je tako hkrati izvir razcepov in konfliktov:
»Obstoj moralne dimenzije človekove osebnosti, ki nenehno vrednoti sebe
in druge, pa ne pomeni, da gre za kakršnokoli strinjanje o bistvenih sestavinah
moralnosti. V svetu thimičnih moralnih sebstev gre za stalno nestrinjanje, pre-
pir in za jezo drugih na druge spričo množice velikih in majhnih vprašanj. To-
rej je thimos, celo v svojih skromnejših manifestacijah, začetna točka za kon-
flikt med ljudmi.«4
Še v skladu s Fukuyamovim besedilom lahko govorimo o transponi-
ranju thimosa z individualne na kolektivno raven. Razpravljanje o kontu-
rah državljanske vzgoje vključuje obe ravni problema thimičnega. Vendar je
tu potrebna aktualna distinkcija. Čeprav se tako zahodne demokracije kot
tako imenovane nove demokracije soočajo s problemi reformulacije pojma
državljanstva spričo globalnih sprememb, pa je med obema skupinama de-
mokratičnih sistemov pomembna razlika. Medtem ko v zahodnih demo-
kracijah vsaj v načelnem pogledu socialna neenakost (z izjemo njenih dra-
stičnih manifestacij, npr. glede problemov brezdomcev) ni predmet večjih
sporov, ampak je kvečjemu stvar kanalizirane in obvladane konfliktnosti,
pa so »nove demokracije« kot »prehodne družbe« vse po vrsti podvrže-
ne bolj in manj radikalnim procesom nastajanja novih velikih socialnih
razlik. Če k temu prištejemo še dejstvo, da ta proces v mnogih pogledih
spominja na zgodnji kapitalizem, je razumljivo, da je to vir nezadovoljstva
ogrožene večine, ki nahaja svojo artikulacijo prav v dimenziji moralnega,
ali kot bi rekli s Fukuyamo, v območju thimosa. Spričo tega je jasno, da je
v takih okoliščinah težje izoblikovati konsenz o državljanski vzgoji. Kako
naj ta v najboljšem primeru omogoči posamezniku razumevanje družbe-
nih kompleksnosti, ga oboroži s sposobnostjo participacije v demokratič-
nem sistemu, vključno z zmožnostjo, da se individualno ali kolektivno po-
stavi za svoje pravice človeka in državljana in ga nauči tolerantnega obrav-
navanja razlik? Pri tem naj bi šlo za to, da državljan svoje samospoštovanje
uveljavlja s spoštovanjem drugih in drugačnih.
Če so pravkar strnjeno označeni smotri državljanske vzgoje pragmatič-
ni okvir, ki vsaj omogoča tvorbo osnovnega konsenza, pa je v »novih de-
mokracijah« tako opredeljena državljanska vzgoja razlog za sumničenja,
da so »v ozadju« takega koncepta neki skriti nameni. Na podlagi razra-
ščajoče se družbene neenakosti se potemtakem tvorijo nove ideologije, ki
računajo ravno na moralno ogorčenje in seveda ponujajo poudarjene vzor-
4 N. d., 181–182.
