Page 161 - Štrajn, Darko. 2018. Vzgoja družbe. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 161
Proizvesti državljane 159
Za naš namen lahko iz tega izpeljemo ugotovitev, ki jo Fukuyamovo
razmišljanje vsaj legitimira, če že ne dokazuje, da je pravzaprav nesmiselno
iskati kakršnekoli oblike in mehanizme družbene organizacije, ki bi bila
»boljša kot liberalna demokracija«. Družbene spremembe so v kumulativ-
nem smislu posledica gospodarskega vzpona, tehnoloških skokov v poveza-
vi z daljnosežnimi učinki razvoja medijev ter informacijskih sistemov in ne
nazadnje tistega fenomena povojne zgodovine, ki ga je za to pristojna teo-
rija poimenovala eksplozija izobraževanja. V splošnem bi bila slika vzročne
strukture aktualnih družbenih sprememb zelo pomanjkljiva, če ne bi upo-
števali širokega spektra političnih gibanj in kulturnih odzivov, ki so se npr.
najočitneje pokazali v znamenitih dogajanjih konec šestdesetih let in ozna-
čili spremenjeno konstitucijo agensov družbene dinamike. Naj bo kakor-
koli že, vse te družbene spremembe prinašajo kvalitativno nove probleme
in dileme ter zahtevajo subtilnejše mehanizme organizacije družbe. V vsa-
kem primeru pa ti mehanizmi po bistvu ostajajo demokracija, ki se nam to-
rej zdaj kaže kot neizbežen okvir obstoja postmoderne družbe.
Na ravni, na kateri se zdaj gibljemo, je omenjeni Fukuyama dal iztočni-
co za ugotovitev, da se v okviru demokracije lahko razvijejo subtilnejši me-
hanizmi za ohranjanje in razvijanje družbenih vezi:
»Želja po pripoznanju se nam na prvi pogled lahko zdi nenavaden koncept,
vendar pa je tako star kot tradicija zahodne politične filozofije in tvori običajni
del človeške osebnosti. Najprej jo je opisal Platon v Državi, ko je pripomnil, da
je duša sestavljena iz treh delov, želečega, razumskega in iz dela, ki ga je poime-
noval thimos, ali ‚duhovnost‘. Veliko človeškega obnašanja bi lahko razložili kot
kombinacijo prvih dveh delov, želje in razuma: želja vodi ljudi k iskanju stvari
zunaj sebe, medtem ko jim razum ali kalkulacija kaže poti k temu, da si jih pri-
dobijo. Toda poleg tega človeška bitja iščejo pripoznanje svoje lastne vredno-
sti ali vrednosti ljudi, stvari ali načel, v katera investirajo vrednost. Težnjo k in-
vestiranju sebstva z določeno vrednoto in k zahtevi po pripoznanju te vredno-
te v današnjem poljudnem jeziku imenujemo ‚samospoštovanje‘. Nagnjenje k
občutenju samospoštovanja izvira iz tistega dela duše, ki se imenuje thimos.«3
Glede na to, da Fukuyama dosledno poudarja, da se je na raven univer-
zalne zgodovine plasirala liberalna demokracija, ostaja zvest izročilu tra-
dicionalnega in pravzaprav tudi sodobnejšega liberalizma, po katerem sta
svoboda in enakost vrednoti, ki ju ni mogoče nikoli povsem uravnotežiti,
ob tem pa ne gre zgolj za načelo enakosti pred zakonom. Imperativ svobo-
de (posameznika) izključuje izenačevanje ljudi na ekonomskem področju
3 Fr. Fukuyama, n. d., XVI–XVII.
Za naš namen lahko iz tega izpeljemo ugotovitev, ki jo Fukuyamovo
razmišljanje vsaj legitimira, če že ne dokazuje, da je pravzaprav nesmiselno
iskati kakršnekoli oblike in mehanizme družbene organizacije, ki bi bila
»boljša kot liberalna demokracija«. Družbene spremembe so v kumulativ-
nem smislu posledica gospodarskega vzpona, tehnoloških skokov v poveza-
vi z daljnosežnimi učinki razvoja medijev ter informacijskih sistemov in ne
nazadnje tistega fenomena povojne zgodovine, ki ga je za to pristojna teo-
rija poimenovala eksplozija izobraževanja. V splošnem bi bila slika vzročne
strukture aktualnih družbenih sprememb zelo pomanjkljiva, če ne bi upo-
števali širokega spektra političnih gibanj in kulturnih odzivov, ki so se npr.
najočitneje pokazali v znamenitih dogajanjih konec šestdesetih let in ozna-
čili spremenjeno konstitucijo agensov družbene dinamike. Naj bo kakor-
koli že, vse te družbene spremembe prinašajo kvalitativno nove probleme
in dileme ter zahtevajo subtilnejše mehanizme organizacije družbe. V vsa-
kem primeru pa ti mehanizmi po bistvu ostajajo demokracija, ki se nam to-
rej zdaj kaže kot neizbežen okvir obstoja postmoderne družbe.
Na ravni, na kateri se zdaj gibljemo, je omenjeni Fukuyama dal iztočni-
co za ugotovitev, da se v okviru demokracije lahko razvijejo subtilnejši me-
hanizmi za ohranjanje in razvijanje družbenih vezi:
»Želja po pripoznanju se nam na prvi pogled lahko zdi nenavaden koncept,
vendar pa je tako star kot tradicija zahodne politične filozofije in tvori običajni
del človeške osebnosti. Najprej jo je opisal Platon v Državi, ko je pripomnil, da
je duša sestavljena iz treh delov, želečega, razumskega in iz dela, ki ga je poime-
noval thimos, ali ‚duhovnost‘. Veliko človeškega obnašanja bi lahko razložili kot
kombinacijo prvih dveh delov, želje in razuma: želja vodi ljudi k iskanju stvari
zunaj sebe, medtem ko jim razum ali kalkulacija kaže poti k temu, da si jih pri-
dobijo. Toda poleg tega človeška bitja iščejo pripoznanje svoje lastne vredno-
sti ali vrednosti ljudi, stvari ali načel, v katera investirajo vrednost. Težnjo k in-
vestiranju sebstva z določeno vrednoto in k zahtevi po pripoznanju te vredno-
te v današnjem poljudnem jeziku imenujemo ‚samospoštovanje‘. Nagnjenje k
občutenju samospoštovanja izvira iz tistega dela duše, ki se imenuje thimos.«3
Glede na to, da Fukuyama dosledno poudarja, da se je na raven univer-
zalne zgodovine plasirala liberalna demokracija, ostaja zvest izročilu tra-
dicionalnega in pravzaprav tudi sodobnejšega liberalizma, po katerem sta
svoboda in enakost vrednoti, ki ju ni mogoče nikoli povsem uravnotežiti,
ob tem pa ne gre zgolj za načelo enakosti pred zakonom. Imperativ svobo-
de (posameznika) izključuje izenačevanje ljudi na ekonomskem področju
3 Fr. Fukuyama, n. d., XVI–XVII.
