Page 160 - Štrajn, Darko. 2018. Vzgoja družbe. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 160
Vzgoja družbe
vanost šolanja v kategoriji državljanstva bi potemtakem bilo mogoče govo-
riti o dokončni definiciji državljanske vzgoje samo v primeru, če bi bilo mo-
goče skonstruirati enotno in končno veljavno definicijo šole nasploh. Kljub
posameznim poskusom izdelave takih definicij šole in njenega smisla, ki so
»uspeli« samo v strogo vzeto ideološkem kontekstu, je definicijska odpr-
tost državljanske vzgoje torej jasen indikator nemožnosti dokončnega do-
govora o »najbolj pravi šoli« in konsenza o njenem smislu. Na drugi stra-
ni pa je, kot smo zgoraj že namignili, državljanska vzgoja domnevni odgo-
vor na dileme, ki jih prinašajo družbene spremembe.
Zahodne in »nove demokracije«
Na preseku med pozitivnim sociološkim diskurzom in legalističnim
ter politološko obarvanim diskurzom bi lahko govorili o sistemsko pogoje-
ni vlogi in funkcijah šole ali vzgoje in izobraževanja. Tovrstni diskurz, ki se
kaže kot racionalen, ki je hkrati produktiven v tem smislu, da omogoča ar-
tikulacijo in formuliranje bodisi točk konsenza bodisi spornih točk, prav-
zaprav ponazarja instanco, na kateri gre za obvladovanje družbenih razme-
rij. Na mesto te instance se lahko umesti z monistično ideologijo podprto
gospostvo, lahko pa tudi mehanizmi demokratičnega odločanja. Na krat-
ko bi lahko rekli, da se v tej determinirajoči instanci niti prva niti druga
inačica ne moreta realizirati v čisti obliki. Preprosto povedano gre za po-
občeno resnico modernističnih družb, po katerih ni mogoča takšna dik-
tatura, ki bi povsem izkoreninila težnje k demokraciji niti ne takšna de-
mokracija, ki bi povsem izkoreninila težnje k diktaturi, ali h kakršniko-
li še monopolizaciji oblasti. Pustimo konceptualne probleme, ki se naka-
zujejo od tu naprej ob strani, in povzemimo sintezno ugotovitev Francisa
Fukuyame, ki je ob zgodovinskem padcu berlinskega zidu z optimizmom,
ki je pri mnogih bralcih zbudil skepso, ugotovil, da je svetovna zgodovina
dosegla točko univerzalnosti, na kateri si ni mogoče več misliti alternati-
ve liberalni demokraciji.2 Ta diagnoza »stanja svetovne zgodovine«, ki jo
je kot kategorijo Fukuyama izrecno povzel po Heglu (pravzaprav po Koje-
vovi interpretaciji Hegla) je kajpak sploh postala možna spričo dogajanj, v
katerih je propadla politična alternativa zahodni demokraciji in ekonom-
ska alternativa kapitalizmu. Ali so ta dogajanja – namreč razpad socializ-
ma (s hkratnim umikom z oblasti vrste diktatur predvsem v Latinski Ame-
riki) – ustrezen nadomestek konceptov, ki bi prepričljivo utemeljili realite-
to pojma univerzalne zgodovine, je seveda stvar razprave, ki se je mi tu ne
bomo podrobneje lotili.
2 Francis Fukuyama, The End of History and the Last Man, Harmondsworth 1992.
vanost šolanja v kategoriji državljanstva bi potemtakem bilo mogoče govo-
riti o dokončni definiciji državljanske vzgoje samo v primeru, če bi bilo mo-
goče skonstruirati enotno in končno veljavno definicijo šole nasploh. Kljub
posameznim poskusom izdelave takih definicij šole in njenega smisla, ki so
»uspeli« samo v strogo vzeto ideološkem kontekstu, je definicijska odpr-
tost državljanske vzgoje torej jasen indikator nemožnosti dokončnega do-
govora o »najbolj pravi šoli« in konsenza o njenem smislu. Na drugi stra-
ni pa je, kot smo zgoraj že namignili, državljanska vzgoja domnevni odgo-
vor na dileme, ki jih prinašajo družbene spremembe.
Zahodne in »nove demokracije«
Na preseku med pozitivnim sociološkim diskurzom in legalističnim
ter politološko obarvanim diskurzom bi lahko govorili o sistemsko pogoje-
ni vlogi in funkcijah šole ali vzgoje in izobraževanja. Tovrstni diskurz, ki se
kaže kot racionalen, ki je hkrati produktiven v tem smislu, da omogoča ar-
tikulacijo in formuliranje bodisi točk konsenza bodisi spornih točk, prav-
zaprav ponazarja instanco, na kateri gre za obvladovanje družbenih razme-
rij. Na mesto te instance se lahko umesti z monistično ideologijo podprto
gospostvo, lahko pa tudi mehanizmi demokratičnega odločanja. Na krat-
ko bi lahko rekli, da se v tej determinirajoči instanci niti prva niti druga
inačica ne moreta realizirati v čisti obliki. Preprosto povedano gre za po-
občeno resnico modernističnih družb, po katerih ni mogoča takšna dik-
tatura, ki bi povsem izkoreninila težnje k demokraciji niti ne takšna de-
mokracija, ki bi povsem izkoreninila težnje k diktaturi, ali h kakršniko-
li še monopolizaciji oblasti. Pustimo konceptualne probleme, ki se naka-
zujejo od tu naprej ob strani, in povzemimo sintezno ugotovitev Francisa
Fukuyame, ki je ob zgodovinskem padcu berlinskega zidu z optimizmom,
ki je pri mnogih bralcih zbudil skepso, ugotovil, da je svetovna zgodovina
dosegla točko univerzalnosti, na kateri si ni mogoče več misliti alternati-
ve liberalni demokraciji.2 Ta diagnoza »stanja svetovne zgodovine«, ki jo
je kot kategorijo Fukuyama izrecno povzel po Heglu (pravzaprav po Koje-
vovi interpretaciji Hegla) je kajpak sploh postala možna spričo dogajanj, v
katerih je propadla politična alternativa zahodni demokraciji in ekonom-
ska alternativa kapitalizmu. Ali so ta dogajanja – namreč razpad socializ-
ma (s hkratnim umikom z oblasti vrste diktatur predvsem v Latinski Ame-
riki) – ustrezen nadomestek konceptov, ki bi prepričljivo utemeljili realite-
to pojma univerzalne zgodovine, je seveda stvar razprave, ki se je mi tu ne
bomo podrobneje lotili.
2 Francis Fukuyama, The End of History and the Last Man, Harmondsworth 1992.
