Page 139 - Štrajn, Darko. 2018. Vzgoja družbe. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 139
Vzgoja pogleda 137
zmožnost sam tvoriti moralo, torej moralna pravila. Če naj namreč posa-
meznik vedno deluje tako, da svoja dejanja reflektira v tem smislu, da jih iz-
vaja samo v primeru splošne sprejemljivosti načela, na podlagi katerega jih
izvaja, je jasno, da je potencialno posameznik kreator moralnih pravil. V
taki izreki, v naši variaciji Kantovega kategoričnega imperativa, se to lah-
ko zdi abstraktno, vendar pa prav ta abstraktnost, ki naj bi jo učenci dojeli
v procesih moralne vzgoje, pomeni uporabnost moralne zapovedi v množi-
ci konkretnih, edinstvenih in morda tudi neponovljivih družbenih situa-
cij. Če lahko rečemo, da Durkheim s svojo koncepcijo moralne vzgoje sicer
ni rešil vseh verjetno tako ali tako nerešljivih dilem, pa je gotovo, da je for-
muliral paradigmo moralne vzgoje, ki je ni mogoče razglašati za zastarelo.
Durkheimov prispevek pa ni zastarel tudi zato, ker v svoji kantovsko obar-
vani rešitvi problema moralne vzgoje, ki si postavlja za cilj vzgojiti avtono-
mnega posameznika, povnanja isti spekulativno nerešljivi problem, ki se
vedno znova postavlja v podobno usmerjenih teorijah in v iskanjih, ki sku-
šajo najti praktična pedagoška sredstva za udejanjenje koncepta. Na rav-
ni prakse v demokratični pluralni družbi se namreč postavi množica vpra-
šanj, kot npr., kateri moralni kodeks je lahko konsenzualno sprejet v vseh
strukturah družbe ali vsaj npr. v parlamentu, kako moralno vzgajati, ne da
bi indoktrinirali in končno se, četudi uspe rešiti ti dve vprašanji, postavi še
vprašanje o tem, kaj nam jamči, da bodo učenci privzgojevano jim moralo
sprejeli tako, da se bodo po njej ravnali v praktičnem življenju? Na povsem
teoretski ravni teh vprašanj, ki odpirajo pot številnim paradoksom, ni mo-
goče končno veljavno rešiti. Durkheimova zamisel moralne vzgoje potem-
takem predstavlja koncepcijo, ki pomeni težko presegljivo teorijo za dolgo
obdobje meščanske kulture. V okvir, ki ga je artikuliral Durkheim, pa se je
v vsem 20. stoletju vpisalo veliko podrobnejših elaboracij problematike in
kurikularnih shem za praktično uporabo. Verjetno ne pretiravamo, če re-
čemo, da se taki tehtni prispevki k teorijam morale, kakršne sta prispevala
Piaget in Kohlberg, vpisujejo v obrazec, ki ga je zasnoval Durkheim.
Kako uspeti v moralni vzgoji?
Preden preidemo k obravnavi še ne postavljenih vprašanj, ki so bila za-
četni razlog za ta del našega razmišljanja, še omenimo, da je bil Durkheim
znan tudi po svoji univerzalistični koncepciji, saj je v svojem postavljanju
moralne vzgoje predvidel stapljanje patriotizma in kozmopolitizma. Za
razliko od poprejšnjih in abstraktnejših idej nekaterih nemških idealistič-
nih filozofov, je Durkheim kategorije nacije, patriotizma in humanistič-
nega univerzalizma umestil v konkretnejši sociološki in kajpak tudi peda-
zmožnost sam tvoriti moralo, torej moralna pravila. Če naj namreč posa-
meznik vedno deluje tako, da svoja dejanja reflektira v tem smislu, da jih iz-
vaja samo v primeru splošne sprejemljivosti načela, na podlagi katerega jih
izvaja, je jasno, da je potencialno posameznik kreator moralnih pravil. V
taki izreki, v naši variaciji Kantovega kategoričnega imperativa, se to lah-
ko zdi abstraktno, vendar pa prav ta abstraktnost, ki naj bi jo učenci dojeli
v procesih moralne vzgoje, pomeni uporabnost moralne zapovedi v množi-
ci konkretnih, edinstvenih in morda tudi neponovljivih družbenih situa-
cij. Če lahko rečemo, da Durkheim s svojo koncepcijo moralne vzgoje sicer
ni rešil vseh verjetno tako ali tako nerešljivih dilem, pa je gotovo, da je for-
muliral paradigmo moralne vzgoje, ki je ni mogoče razglašati za zastarelo.
Durkheimov prispevek pa ni zastarel tudi zato, ker v svoji kantovsko obar-
vani rešitvi problema moralne vzgoje, ki si postavlja za cilj vzgojiti avtono-
mnega posameznika, povnanja isti spekulativno nerešljivi problem, ki se
vedno znova postavlja v podobno usmerjenih teorijah in v iskanjih, ki sku-
šajo najti praktična pedagoška sredstva za udejanjenje koncepta. Na rav-
ni prakse v demokratični pluralni družbi se namreč postavi množica vpra-
šanj, kot npr., kateri moralni kodeks je lahko konsenzualno sprejet v vseh
strukturah družbe ali vsaj npr. v parlamentu, kako moralno vzgajati, ne da
bi indoktrinirali in končno se, četudi uspe rešiti ti dve vprašanji, postavi še
vprašanje o tem, kaj nam jamči, da bodo učenci privzgojevano jim moralo
sprejeli tako, da se bodo po njej ravnali v praktičnem življenju? Na povsem
teoretski ravni teh vprašanj, ki odpirajo pot številnim paradoksom, ni mo-
goče končno veljavno rešiti. Durkheimova zamisel moralne vzgoje potem-
takem predstavlja koncepcijo, ki pomeni težko presegljivo teorijo za dolgo
obdobje meščanske kulture. V okvir, ki ga je artikuliral Durkheim, pa se je
v vsem 20. stoletju vpisalo veliko podrobnejših elaboracij problematike in
kurikularnih shem za praktično uporabo. Verjetno ne pretiravamo, če re-
čemo, da se taki tehtni prispevki k teorijam morale, kakršne sta prispevala
Piaget in Kohlberg, vpisujejo v obrazec, ki ga je zasnoval Durkheim.
Kako uspeti v moralni vzgoji?
Preden preidemo k obravnavi še ne postavljenih vprašanj, ki so bila za-
četni razlog za ta del našega razmišljanja, še omenimo, da je bil Durkheim
znan tudi po svoji univerzalistični koncepciji, saj je v svojem postavljanju
moralne vzgoje predvidel stapljanje patriotizma in kozmopolitizma. Za
razliko od poprejšnjih in abstraktnejših idej nekaterih nemških idealistič-
nih filozofov, je Durkheim kategorije nacije, patriotizma in humanistič-
nega univerzalizma umestil v konkretnejši sociološki in kajpak tudi peda-
