Page 134 - Štrajn, Darko. 2018. Vzgoja družbe. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 134
Vzgoja družbe
treba vsaj začeti iskati razlago bolj na površini kot v kdo ve kakšnih kon-
cepcijah o posebnostih različnih kultur ali celo v čem tako očitno skon-
struiranem in nedokazljivem, kot je projekcija nacionalnega značaja. To-
rej je treba pogledati terminologijo in njen pomen. Vzgojo in izobraže-
vanje, kot vemo, v večini prevladujočih jezikov (torej v romanskih jezi-
kih in v angleščini2) poimenujejo z eno samo besedo z latinskim kore-
nom, ki jo pri nas poznamo kot tujko »edukacija«. Toda, ali to pomeni,
da so po svetu, kjer velja ta terminologija, kratko malo rešeni vseh pro-
blemov, s katerimi se trapimo v Sloveniji, ko si kar naprej dopovedujemo,
kako da je izobraževanje brez vzgoje nekaj pomanjkljivega ali, kako da je
vzgoja brez izobraževanja nekaj nepojmljivega in nemogočega!? Gotovo
ne! Razlika se izreka drugače. V danem primeru, ko gre na naši strani za
»vzgojo« nasploh, bi se v Franciji ali v Angliji hitro sporazumeli, da gre
za »moralno edukacijo«. Že površni pogled na tovrstno literaturo v Slo-
veniji pokaže, da je bila moralna vzgoja resno vzeta predvsem v 19. stole-
tju v nekaterih Slomškovih zapisih, kasneje jo najdemo v nekaterih pre-
težno poljudnih prevodnih publikacijah, sicer pa je, z izjemo Makarovi-
čeve Vzgoje za samoupravljanje,3 v izvirnih objavljenih delih obravnavana
bolj postransko ali pa je komaj kje omenjena, še največ obravnav moralne
vzgoje pa najdemo v neobjavljenih diplomskih delih. Ena izmed izjem je
delo Janeza Justina, ki izpostavlja vzgojno-izobraževalno problemsko po-
lje v pojmovnem trikotniku etike, družbe in države ter pri tem obdela še
vedno aktualno Kohlbergovo teorijo moralnih stopenj.4 Če pa beremo
številna besedila, ki na mnogo načinov govorijo o vzgoji, se vedno zno-
va lahko prepričamo, da slovenski avtorji, ki veliko pišejo, denimo, o eti-
ki, vrednotah, vzgoji značaja5 ipd., pravzaprav pišejo o problematiki mo-
2 Nemškega jezikovnega in kulturnega okolja v pogledu, ki nas tu zanima, ni mogoče izenačiti
z romanskim in angleškim, saj je polje križanja pomenov vzgojno izobraževalnih pojmov v tem
okolju spet specifično in še posebej zadeva slovensko pedagoško tradicijo, ki jo po svoje odseva
tudi semantika ključnih terminov tega polja. Ker bi nas razpravljanje o podrobnostih utegnilo
preveč oddaljiti od samega problema našega razpravljanja, se lahko zadovoljimo z ugotovitvijo,
da tudi v nemški kulturi razmejevanje pomenov pojmov vzgoje in izobraževanja ni povsem pri-
merljivo s slovenskim (ali tudi širše slovanskim), čeprav pa bi bilo mogoče razpravljati o razlikah,
ki jih mnogi pisci, npr. z angleškega področja, prepoznavajo s tem, da citatno uporabljajo bese-
do »Bildung« kot oznako običajno zaželenega rezultata procesa edukacije, ki ga v angleščini ali
francoščini ni mogoče jasno izraziti.
3 Jan Makarovič, Vzgoja za samoupravljanje, Ljubljana 1975.
4 Janez Justin, Etika, družba, država, I–II, Ljubljana 1997.
5 Zakaj so v nekdanjih socialističnih deželah kmalu po koncu enopartijskega sistema v šolstvu z
veliko zavzetostjo poudarjali »etiko« in uvajanje »etike« v kurikulum, bi lahko bilo zanimivo
raziskovalno vprašanje, ki bi moralo upoštevati ideološki kontekst. V Sloveniji je bilo na podro-
čju vzgoje in izobraževanja govorjenje o »etiki«, ki pravzaprav precej razvidno nadomešča in za-
treba vsaj začeti iskati razlago bolj na površini kot v kdo ve kakšnih kon-
cepcijah o posebnostih različnih kultur ali celo v čem tako očitno skon-
struiranem in nedokazljivem, kot je projekcija nacionalnega značaja. To-
rej je treba pogledati terminologijo in njen pomen. Vzgojo in izobraže-
vanje, kot vemo, v večini prevladujočih jezikov (torej v romanskih jezi-
kih in v angleščini2) poimenujejo z eno samo besedo z latinskim kore-
nom, ki jo pri nas poznamo kot tujko »edukacija«. Toda, ali to pomeni,
da so po svetu, kjer velja ta terminologija, kratko malo rešeni vseh pro-
blemov, s katerimi se trapimo v Sloveniji, ko si kar naprej dopovedujemo,
kako da je izobraževanje brez vzgoje nekaj pomanjkljivega ali, kako da je
vzgoja brez izobraževanja nekaj nepojmljivega in nemogočega!? Gotovo
ne! Razlika se izreka drugače. V danem primeru, ko gre na naši strani za
»vzgojo« nasploh, bi se v Franciji ali v Angliji hitro sporazumeli, da gre
za »moralno edukacijo«. Že površni pogled na tovrstno literaturo v Slo-
veniji pokaže, da je bila moralna vzgoja resno vzeta predvsem v 19. stole-
tju v nekaterih Slomškovih zapisih, kasneje jo najdemo v nekaterih pre-
težno poljudnih prevodnih publikacijah, sicer pa je, z izjemo Makarovi-
čeve Vzgoje za samoupravljanje,3 v izvirnih objavljenih delih obravnavana
bolj postransko ali pa je komaj kje omenjena, še največ obravnav moralne
vzgoje pa najdemo v neobjavljenih diplomskih delih. Ena izmed izjem je
delo Janeza Justina, ki izpostavlja vzgojno-izobraževalno problemsko po-
lje v pojmovnem trikotniku etike, družbe in države ter pri tem obdela še
vedno aktualno Kohlbergovo teorijo moralnih stopenj.4 Če pa beremo
številna besedila, ki na mnogo načinov govorijo o vzgoji, se vedno zno-
va lahko prepričamo, da slovenski avtorji, ki veliko pišejo, denimo, o eti-
ki, vrednotah, vzgoji značaja5 ipd., pravzaprav pišejo o problematiki mo-
2 Nemškega jezikovnega in kulturnega okolja v pogledu, ki nas tu zanima, ni mogoče izenačiti
z romanskim in angleškim, saj je polje križanja pomenov vzgojno izobraževalnih pojmov v tem
okolju spet specifično in še posebej zadeva slovensko pedagoško tradicijo, ki jo po svoje odseva
tudi semantika ključnih terminov tega polja. Ker bi nas razpravljanje o podrobnostih utegnilo
preveč oddaljiti od samega problema našega razpravljanja, se lahko zadovoljimo z ugotovitvijo,
da tudi v nemški kulturi razmejevanje pomenov pojmov vzgoje in izobraževanja ni povsem pri-
merljivo s slovenskim (ali tudi širše slovanskim), čeprav pa bi bilo mogoče razpravljati o razlikah,
ki jih mnogi pisci, npr. z angleškega področja, prepoznavajo s tem, da citatno uporabljajo bese-
do »Bildung« kot oznako običajno zaželenega rezultata procesa edukacije, ki ga v angleščini ali
francoščini ni mogoče jasno izraziti.
3 Jan Makarovič, Vzgoja za samoupravljanje, Ljubljana 1975.
4 Janez Justin, Etika, družba, država, I–II, Ljubljana 1997.
5 Zakaj so v nekdanjih socialističnih deželah kmalu po koncu enopartijskega sistema v šolstvu z
veliko zavzetostjo poudarjali »etiko« in uvajanje »etike« v kurikulum, bi lahko bilo zanimivo
raziskovalno vprašanje, ki bi moralo upoštevati ideološki kontekst. V Sloveniji je bilo na podro-
čju vzgoje in izobraževanja govorjenje o »etiki«, ki pravzaprav precej razvidno nadomešča in za-
