Page 143 - Štrajn, Darko. 2018. Vzgoja družbe. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 143
Vzgoja pogleda 141
Avtorja v tem delu nakažeta niti ne tako skriti paradoks, ki prežema
moralno vzgojo, saj vsebuje zahtevo, da bi si učenci »nekako prisvojili«
moralne vrednote in razvili »privrženost /tem vrednotam/ v praksi«.19
Kakorkoli že poimenujemo to »prisvojitev« – pri nas mnogi udeleženci
debat o vzgoji zagovarjajo »ponotranjenje« vrednot – je jasno, da je moral-
na vzgoja v tem pogledu v zagati. Če lahko pri izobraževalnih predmetih
bolj ali manj vemo, kako je mogoče učence česa naučiti in tudi izmeriti uči-
nek poučevanja, pa pri moralni vzgoji, glede na zaželeni rezultat, to prak-
tično ni mogoče. Zgodovinske izkušnje celo kažejo, da je učinek lahko pov-
sem nasproten od načrtovanega ali zaželenega. Z določenimi pridržki bi v
freudovski perspektivi lahko rekli, da je prav upor posameznikov ali nema-
ra tudi kar mladih generacij proti prevladujoči morali, torej zavračanje nje-
nih imperativov bodisi v obliki definicij dobrega bodisi v obliki prepove-
di, izvir sprememb v načinih življenja, v odnosih med spoloma, v splošnem
odnosu do družbenih ustanov itn.
Šinkovec v prikazu »modela ignacijske pedagogike« označi točko, v
kateri se »učenec odloči resnico vzeti za svojo in se odpre vsemu, v kar ga
ta vodi. Ta proces imenujemo interiorizacija ali ponotranjenje. Učenec
ponotranja vrednote in drže.«20 Če pustimo ob strani vprašljivost poj-
ma »ponotranjenja« in kaj vse bi ta pojem impliciral kot izraz namere
po okupaciji učenčeve notranjosti, pa je očitno, da si avtor postavlja para-
doksno zahtevo in se namesto razdelave problema kar »odloči« verjeti,
da se »učenec odloči« ... Skratka: tako v tem kot v večini drugih podob-
nih primerov, vključno z durkheimovsko paradigmo, se srečamo z reševa-
njem nerešljive zahteve, razen če ne zagovarjamo odprtega prakticiranja
indoktrinacije in discipliniranja učencev. S kakšno učno strategijo je mo-
goče učenca pripraviti k »ponotranjenju« ravno tistih vrednot, ki naj bi
ga proizvedle v moralno osebnost po meri, ki jo postavi npr. vzgojno-izo-
braževalna politika?21 Pri vsem tem pa še nismo niti načeli vseh vprašanj,
ki izvirajo iz kompleksa tako imenovanega skritega kurikuluma ter vseh
19 N. d., 25.
20 Silvo Šinkovec, Kontekst načrtovanja etične vzgoje, v: Etična vzgoja, ur. Angelca Žerovnik,
Ljubljana 1997, 52.
21 V postmodernem času so te politike postale po svoje tudi subtilne, saj učitelje »zasužnjijo v mo-
del svobode«. Prav na področju moralne vzgoje je opazna zahteva po poudarjenem prakticiranju
avtonomije na ravni šol. Ta razširjena praksa osupljivo zrcali Deleuzovo slutnjo o vlogi svobode
v »družbi kontrole«, ki naj bi se uresničevala s tem, da se individualnost (kot nekaj nedeljivega)
spreminja v »dividiualnost« (torej nekaj deljivega). Posameznik v tem (nastajajočem) sistemu
avtonomno izbira in menjuje identitete in s tem podpira sistem dominacije, ne da bi sistem sam
generiral potrebo po zatiranju. (G. Deleuze, Pourparlers, Pariz 1990, 243) Da gre »samo« za fi-
lozofsko znanstveno fantastiko pa spričo lucidnosti pokojnega Deleuza ni prav lahko zatrditi.
Avtorja v tem delu nakažeta niti ne tako skriti paradoks, ki prežema
moralno vzgojo, saj vsebuje zahtevo, da bi si učenci »nekako prisvojili«
moralne vrednote in razvili »privrženost /tem vrednotam/ v praksi«.19
Kakorkoli že poimenujemo to »prisvojitev« – pri nas mnogi udeleženci
debat o vzgoji zagovarjajo »ponotranjenje« vrednot – je jasno, da je moral-
na vzgoja v tem pogledu v zagati. Če lahko pri izobraževalnih predmetih
bolj ali manj vemo, kako je mogoče učence česa naučiti in tudi izmeriti uči-
nek poučevanja, pa pri moralni vzgoji, glede na zaželeni rezultat, to prak-
tično ni mogoče. Zgodovinske izkušnje celo kažejo, da je učinek lahko pov-
sem nasproten od načrtovanega ali zaželenega. Z določenimi pridržki bi v
freudovski perspektivi lahko rekli, da je prav upor posameznikov ali nema-
ra tudi kar mladih generacij proti prevladujoči morali, torej zavračanje nje-
nih imperativov bodisi v obliki definicij dobrega bodisi v obliki prepove-
di, izvir sprememb v načinih življenja, v odnosih med spoloma, v splošnem
odnosu do družbenih ustanov itn.
Šinkovec v prikazu »modela ignacijske pedagogike« označi točko, v
kateri se »učenec odloči resnico vzeti za svojo in se odpre vsemu, v kar ga
ta vodi. Ta proces imenujemo interiorizacija ali ponotranjenje. Učenec
ponotranja vrednote in drže.«20 Če pustimo ob strani vprašljivost poj-
ma »ponotranjenja« in kaj vse bi ta pojem impliciral kot izraz namere
po okupaciji učenčeve notranjosti, pa je očitno, da si avtor postavlja para-
doksno zahtevo in se namesto razdelave problema kar »odloči« verjeti,
da se »učenec odloči« ... Skratka: tako v tem kot v večini drugih podob-
nih primerov, vključno z durkheimovsko paradigmo, se srečamo z reševa-
njem nerešljive zahteve, razen če ne zagovarjamo odprtega prakticiranja
indoktrinacije in discipliniranja učencev. S kakšno učno strategijo je mo-
goče učenca pripraviti k »ponotranjenju« ravno tistih vrednot, ki naj bi
ga proizvedle v moralno osebnost po meri, ki jo postavi npr. vzgojno-izo-
braževalna politika?21 Pri vsem tem pa še nismo niti načeli vseh vprašanj,
ki izvirajo iz kompleksa tako imenovanega skritega kurikuluma ter vseh
19 N. d., 25.
20 Silvo Šinkovec, Kontekst načrtovanja etične vzgoje, v: Etična vzgoja, ur. Angelca Žerovnik,
Ljubljana 1997, 52.
21 V postmodernem času so te politike postale po svoje tudi subtilne, saj učitelje »zasužnjijo v mo-
del svobode«. Prav na področju moralne vzgoje je opazna zahteva po poudarjenem prakticiranju
avtonomije na ravni šol. Ta razširjena praksa osupljivo zrcali Deleuzovo slutnjo o vlogi svobode
v »družbi kontrole«, ki naj bi se uresničevala s tem, da se individualnost (kot nekaj nedeljivega)
spreminja v »dividiualnost« (torej nekaj deljivega). Posameznik v tem (nastajajočem) sistemu
avtonomno izbira in menjuje identitete in s tem podpira sistem dominacije, ne da bi sistem sam
generiral potrebo po zatiranju. (G. Deleuze, Pourparlers, Pariz 1990, 243) Da gre »samo« za fi-
lozofsko znanstveno fantastiko pa spričo lucidnosti pokojnega Deleuza ni prav lahko zatrditi.
