Page 137 - Štrajn, Darko. 2018. Vzgoja družbe. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 137
Vzgoja pogleda 135
Ta navedek pravzaprav označuje kritično točko v razvoju sociologije in
opredeljuje prispevke Emila Durkheima, ki nam – poleg seveda svojega ne-
izbrisnega prispevka na področju sociologije – v današnji perspektivi pre-
dlaga še vedno aktualno paradigmo republikanske laične vzgoje, katere na-
jizrecnejša artikulacija je prav njegova ideja moralne vzgoje. Če bi hoteli
podrobneje razložiti in utemeljiti njegove opredelitve, bi se seveda morali
vsaj okvirno seznaniti z njegovimi sociološkimi koncepti, česar tu ne bomo
mogli zadostno postoriti. Pa vendar naj omenimo, da je Durkheim v času,
ko so v Franciji uzakonili laično šolo, izdelal sociološki pogled na nastaja-
jočo družbo, za katero se je kasneje uveljavilo poimenovanje »sekularna
družba«. Problematika morale se za Durkheima izostri ravno na preho-
du iz prevladujoče religiozne v vse bolj sekularno ali v francoskem prime-
ru specifično laično družbo. V predavanjih o moralni vzgoji v letu 1902/03
na Sorbonni9 je Durkheim nemara postavil paradigmo tovrstne vzgoje vsaj
za Zahodno Evropo in v obrisih že nekoliko anticipiral tisto, kar se je mno-
go pozneje in na sledi antropologije Levi-Straussa izreklo v postkolonialni
teoriji. V uvodu k predavanjem je Durkheim namreč opozoril na »zgodo-
vinsko zmoto«, češ da primitivna ljudstva nimajo morale, saj po njegovem
ni ljudstva, ki ne bi poznalo morale. Kar pa naj bi to moralo, za razliko od
»naše«, bolj označevalo, je to, da je »bistveno religiozna«. V okviru take
morale so bolj kot dolžnosti človeka nasproti človeku pomembne tiste dol-
žnosti, ki jih ima posameznik nasproti njegovim bogovom. Za razliko od
te pa se »človeška morala zvaja na manjše število načel, katerih kršitev je
samo šibko kaznovana. Ta načela so samo na začetku morale.«10 Glede na
to, da se je Durkheim intenzivno ukvarjal ne samo z opazovanjem družbe,
ampak ga je v refleksivnem pogledu zanimalo tudi nastajanje družbenih
vezi, ki vzdržujejo skupnost, je za šolo predvidel temeljno vlogo pri pouče-
vanju morale. Že kakšnih sedem let pred omenjenimi predavanji je Dur-
kheim ugotovil določeno prisilo, ki jo pomenita vzgoja in izobraževanje:
»Ko opazujemo dejstva takšna, kot so in kakršna so vedno bila, uvidimo,
kako vsa vzgoja in izobraževanje sestojita iz nenehnega prizadevanja vsiliti
otroku načine videnja, občutenja in delovanja, do katerih sam ne bi prišel
spontano.«11 Če v zelo strnjeni obliki povzamemo Durkheimovo elabora-
cijo, je razvidno, da gre pravzaprav za neizbežno »prisilo«, če naj se moder-
na skupnost sploh reproducira. Skozi Durkheimova očala torej lahko uzre-
9 Ta predavanja so bila objavljena posthumno šele l. 1925. Če lahko verjamemo uvodničarju Pau-
lu Fauconnetu, je besedilo predavanj Durkheim sam pripravil za objavo in je izvirno besedilo po
opravljenih predavanjih precej dodelal.
10 Emile Durkheim, L’ éducation morale, Pariz 1992, 11.
11 E. Durkheim, Les règles de la méthode sociologique, Pariz 1997, 7.
Ta navedek pravzaprav označuje kritično točko v razvoju sociologije in
opredeljuje prispevke Emila Durkheima, ki nam – poleg seveda svojega ne-
izbrisnega prispevka na področju sociologije – v današnji perspektivi pre-
dlaga še vedno aktualno paradigmo republikanske laične vzgoje, katere na-
jizrecnejša artikulacija je prav njegova ideja moralne vzgoje. Če bi hoteli
podrobneje razložiti in utemeljiti njegove opredelitve, bi se seveda morali
vsaj okvirno seznaniti z njegovimi sociološkimi koncepti, česar tu ne bomo
mogli zadostno postoriti. Pa vendar naj omenimo, da je Durkheim v času,
ko so v Franciji uzakonili laično šolo, izdelal sociološki pogled na nastaja-
jočo družbo, za katero se je kasneje uveljavilo poimenovanje »sekularna
družba«. Problematika morale se za Durkheima izostri ravno na preho-
du iz prevladujoče religiozne v vse bolj sekularno ali v francoskem prime-
ru specifično laično družbo. V predavanjih o moralni vzgoji v letu 1902/03
na Sorbonni9 je Durkheim nemara postavil paradigmo tovrstne vzgoje vsaj
za Zahodno Evropo in v obrisih že nekoliko anticipiral tisto, kar se je mno-
go pozneje in na sledi antropologije Levi-Straussa izreklo v postkolonialni
teoriji. V uvodu k predavanjem je Durkheim namreč opozoril na »zgodo-
vinsko zmoto«, češ da primitivna ljudstva nimajo morale, saj po njegovem
ni ljudstva, ki ne bi poznalo morale. Kar pa naj bi to moralo, za razliko od
»naše«, bolj označevalo, je to, da je »bistveno religiozna«. V okviru take
morale so bolj kot dolžnosti človeka nasproti človeku pomembne tiste dol-
žnosti, ki jih ima posameznik nasproti njegovim bogovom. Za razliko od
te pa se »človeška morala zvaja na manjše število načel, katerih kršitev je
samo šibko kaznovana. Ta načela so samo na začetku morale.«10 Glede na
to, da se je Durkheim intenzivno ukvarjal ne samo z opazovanjem družbe,
ampak ga je v refleksivnem pogledu zanimalo tudi nastajanje družbenih
vezi, ki vzdržujejo skupnost, je za šolo predvidel temeljno vlogo pri pouče-
vanju morale. Že kakšnih sedem let pred omenjenimi predavanji je Dur-
kheim ugotovil določeno prisilo, ki jo pomenita vzgoja in izobraževanje:
»Ko opazujemo dejstva takšna, kot so in kakršna so vedno bila, uvidimo,
kako vsa vzgoja in izobraževanje sestojita iz nenehnega prizadevanja vsiliti
otroku načine videnja, občutenja in delovanja, do katerih sam ne bi prišel
spontano.«11 Če v zelo strnjeni obliki povzamemo Durkheimovo elabora-
cijo, je razvidno, da gre pravzaprav za neizbežno »prisilo«, če naj se moder-
na skupnost sploh reproducira. Skozi Durkheimova očala torej lahko uzre-
9 Ta predavanja so bila objavljena posthumno šele l. 1925. Če lahko verjamemo uvodničarju Pau-
lu Fauconnetu, je besedilo predavanj Durkheim sam pripravil za objavo in je izvirno besedilo po
opravljenih predavanjih precej dodelal.
10 Emile Durkheim, L’ éducation morale, Pariz 1992, 11.
11 E. Durkheim, Les règles de la méthode sociologique, Pariz 1997, 7.
