Page 138 - Štrajn, Darko. 2018. Vzgoja družbe. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 138
Vzgoja družbe
mo izrazito konstitutivno vlogo šole za družbo, hkrati pa se seveda odpre
vrsta že omenjenih problemov v zvezi z avtonomijo posameznika in njego-
vo družbenostjo. Po Durkheimu moralo sestavlja sistem določenih pravil,
ki imperativno opredeljujejo posameznikovo obnašanje. Zunanja avtorite-
ta, ki jo pomeni instanca morale, za Durkheima ni bila tako problematič-
na, kot se je izkazala v mnogih polemikah po vsem svetu v obdobju po dru-
gi svetovni vojni, še posebej izrazito pa v času po dogajanjih v šestdesetih
letih dvajsetega stoletja, ko je šolstvo razvidno postalo osrednja institucija
postindustrijske družbe.
V začetku 20. stoletja se enemu od najpomembnejših sociologov vseh
časov ta problem ni zdel tako akuten, čeprav pa ne moremo trditi, da pro-
blema sploh ni videl. Človekova dejanja preraščajo individualne interese z
upoštevanjem kolektivnih interesov. Če še naprej strnemo Durkheimova
izvajanja in nekoliko tvegamo neizbežno poenostavljanje, iz njegove zasta-
vitve izhaja, da moralna vzgoja otroka vpelje v različne dolžnosti in razvi-
je njegove moralne vrline. Otroci naj bi se tako vse bolj naučili omejevati
se v svojih željah. S tem ko se naučijo spoštovati pravila, uvidijo pomemb-
nost družbene organiziranosti. Prav to, da otroci vstopajo v družbene po-
vezave, jih naredi avtonomne. Ob sklicevanju na Kanta Durkheim opozo-
ri na to, da avtonomija volje nima nič opraviti z naravnimi zakoni. Za Dur-
kheima je potemtakem avtonomija posameznika vpisana, če lahko tako re-
čemo, v sam moralni kod, saj naj bi danes (namreč na začetku 20. stoletja)
»vsaj teoretično priznavali, da nam nikoli, v nobenem primeru, nek determi-
nirani način mišljenja ne sme biti obvezujoče vsiljen, pa četudi v imenu mo-
ralne avtoritete. To ni samo pravilo logike, ampak morale, da naš razum ne
sme sprejeti za resnično nič drugega kot tisto, kar je spontano prepoznal kot
takšno.«12
S prakticiranjem avtonomne volje se razvije splošna zmožnost za mo-
ralnost, ki naredi otroka za moralno bitje. Če bi hoteli še bolj v celoti pri-
kazati Durkheimovo teorijo vzgoje in izobraževanja, bi seveda morali upo-
števati še njegove poglede na intelektualno vzgojo ali, kot bi rekli v Slove-
niji, na izobraževanje. Naj bo kakorkoli že: iz povedanega jasno izhaja, da
pri Durkheimu najdemo paradigmo moralne vzgoje, ki iz Kantove sugesti-
je razvije uporabno etiko, iz te pa nadalje oblikuje laično moralno vzgojo.
Lahko bi rekli, da se Durkheim podpiše pod ideal avtonomne osebnosti v
tem smislu, da sprejemajoč Kantov moralni zakon, stavi na posameznika,
ne samo kot na nekoga, ki se podreja morali, ampak kot na nekoga, ki ima
12 E. Durkheim, L’ éducation morale, 78.
mo izrazito konstitutivno vlogo šole za družbo, hkrati pa se seveda odpre
vrsta že omenjenih problemov v zvezi z avtonomijo posameznika in njego-
vo družbenostjo. Po Durkheimu moralo sestavlja sistem določenih pravil,
ki imperativno opredeljujejo posameznikovo obnašanje. Zunanja avtorite-
ta, ki jo pomeni instanca morale, za Durkheima ni bila tako problematič-
na, kot se je izkazala v mnogih polemikah po vsem svetu v obdobju po dru-
gi svetovni vojni, še posebej izrazito pa v času po dogajanjih v šestdesetih
letih dvajsetega stoletja, ko je šolstvo razvidno postalo osrednja institucija
postindustrijske družbe.
V začetku 20. stoletja se enemu od najpomembnejših sociologov vseh
časov ta problem ni zdel tako akuten, čeprav pa ne moremo trditi, da pro-
blema sploh ni videl. Človekova dejanja preraščajo individualne interese z
upoštevanjem kolektivnih interesov. Če še naprej strnemo Durkheimova
izvajanja in nekoliko tvegamo neizbežno poenostavljanje, iz njegove zasta-
vitve izhaja, da moralna vzgoja otroka vpelje v različne dolžnosti in razvi-
je njegove moralne vrline. Otroci naj bi se tako vse bolj naučili omejevati
se v svojih željah. S tem ko se naučijo spoštovati pravila, uvidijo pomemb-
nost družbene organiziranosti. Prav to, da otroci vstopajo v družbene po-
vezave, jih naredi avtonomne. Ob sklicevanju na Kanta Durkheim opozo-
ri na to, da avtonomija volje nima nič opraviti z naravnimi zakoni. Za Dur-
kheima je potemtakem avtonomija posameznika vpisana, če lahko tako re-
čemo, v sam moralni kod, saj naj bi danes (namreč na začetku 20. stoletja)
»vsaj teoretično priznavali, da nam nikoli, v nobenem primeru, nek determi-
nirani način mišljenja ne sme biti obvezujoče vsiljen, pa četudi v imenu mo-
ralne avtoritete. To ni samo pravilo logike, ampak morale, da naš razum ne
sme sprejeti za resnično nič drugega kot tisto, kar je spontano prepoznal kot
takšno.«12
S prakticiranjem avtonomne volje se razvije splošna zmožnost za mo-
ralnost, ki naredi otroka za moralno bitje. Če bi hoteli še bolj v celoti pri-
kazati Durkheimovo teorijo vzgoje in izobraževanja, bi seveda morali upo-
števati še njegove poglede na intelektualno vzgojo ali, kot bi rekli v Slove-
niji, na izobraževanje. Naj bo kakorkoli že: iz povedanega jasno izhaja, da
pri Durkheimu najdemo paradigmo moralne vzgoje, ki iz Kantove sugesti-
je razvije uporabno etiko, iz te pa nadalje oblikuje laično moralno vzgojo.
Lahko bi rekli, da se Durkheim podpiše pod ideal avtonomne osebnosti v
tem smislu, da sprejemajoč Kantov moralni zakon, stavi na posameznika,
ne samo kot na nekoga, ki se podreja morali, ampak kot na nekoga, ki ima
12 E. Durkheim, L’ éducation morale, 78.
