Page 144 - Štrajn, Darko. 2018. Vzgoja družbe. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 144
Vzgoja družbe
vprašanj, ki zadevajo razmerje šole in zunanjega vse bolj kompleksnega
okolja, katerega vplivi močno relativizirajo vzgojna prizadevanja. Primer
izvrstne analize ameriške evolucije potrošniške družbe in vloge šole pri
tem, izvedel jo je Joel Spring, kaže na to, da šolstvo v številnih podrob-
nostih vzgojnega procesa pravzaprav »ponotranja« dominantne težnje
družbenih dogajanj in seveda oblike družbene dominacije. V enem od vi-
dikov se ta v sistemu neoliberalizma uresničuje prav z induciranjem apo-
litičnosti. Ena od zaključnih poant Springove analize pa je, da je izobra-
ževanje vse bolj samo oblika potrošnje.22
Če se končno vrnemo k našemu izhodišču, iz vsega navedenega izha-
ja, da kaže opustiti iluzijo o »proizvodnji človeka« s sredstvi vzgoje, saj
gre za nemogočo nalogo, ki se izteče v nesporazume in nasprotne učinke.
V kapitalistični družbi šola pač asistira procesom distribucije družbene
moči in hierarhičnih položajev, pri tem, denimo, že vsak malo bolj skep-
tični pubertetnik zaznava, da spoštovanje vrednote dela ni nujno recept
za osvajanje vidnih družbenih vlog. Podobna nasprotja med šolsko in zu-
nanjo realnostjo, kakor jih vidijo učenci tudi s pomočjo medijskih pre-
zentacij realnosti v okviru »kulture narcizma« (če uporabimo zdaj že ta
klasični Laschev termin), postavljajo šolo pred dilemo: ali naj izvaja mo-
ralne pridige ali naj se odpre kritični diskusiji o »ceni vrednot« in skuša
dokazati, da se morala na koncu vseh koncev vendarle »izplača«!? Vzgo-
ja in izobraževanje imata glede na vse to smisel predvsem kot polje, na
katerem se odvija interakcija posameznika in vsega kompleksa družbe-
nosti (torej kulture, tradicije, akumuliranega znanja), končni »izdelek«
tega procesa pa praviloma ne ustreza projekcijam in fantazmam katerih-
koli upraviteljev šolstva. Glede pojma vzgoje, ki v različnih rabah pred-
vsem prikriva namero po indoktrinaciji, saj bi naj »vzgoja« nasploh bila
nekaj strokovno in znanstveno obvladljivega, bi zdaj bil že čas, da odpr-
to in jasno spregovorimo o moralni vzgoji. V primeru takega sporazuma
o temi pogovarjanja bi se bilo mogoče dogovarjati o »moralnem kode-
ksu«, ki bi bil v jedru moralne vzgoje. Seveda pa je v taki zastavitvi mo-
goče hitro prepoznati politični problem, upoštevaje, da je šolstvo vedno
predmet oblastnih interesov, ki zajamejo seveda tudi kulturo in moralo.
Če bi namreč odprto govorili o moralni vzgoji, bi se pogovarjali tudi o
možnosti oblikovanja konsenzualnega nabora vrednot in o učno-vzgoj-
nih strategijah, metodah ter ciljih. Ko pa se odvija boj za definicijo same
»vzgoje«, gre za to, da se s splošnostjo tega pojma skuša legitimirati ta ali
22 Joel Spring, Educating the Consumer-Citizen / A History of the Marriage of Schools, Adverti-
sing, and Media, Mahwah, New Jersey, London 2003, 185–188.
vprašanj, ki zadevajo razmerje šole in zunanjega vse bolj kompleksnega
okolja, katerega vplivi močno relativizirajo vzgojna prizadevanja. Primer
izvrstne analize ameriške evolucije potrošniške družbe in vloge šole pri
tem, izvedel jo je Joel Spring, kaže na to, da šolstvo v številnih podrob-
nostih vzgojnega procesa pravzaprav »ponotranja« dominantne težnje
družbenih dogajanj in seveda oblike družbene dominacije. V enem od vi-
dikov se ta v sistemu neoliberalizma uresničuje prav z induciranjem apo-
litičnosti. Ena od zaključnih poant Springove analize pa je, da je izobra-
ževanje vse bolj samo oblika potrošnje.22
Če se končno vrnemo k našemu izhodišču, iz vsega navedenega izha-
ja, da kaže opustiti iluzijo o »proizvodnji človeka« s sredstvi vzgoje, saj
gre za nemogočo nalogo, ki se izteče v nesporazume in nasprotne učinke.
V kapitalistični družbi šola pač asistira procesom distribucije družbene
moči in hierarhičnih položajev, pri tem, denimo, že vsak malo bolj skep-
tični pubertetnik zaznava, da spoštovanje vrednote dela ni nujno recept
za osvajanje vidnih družbenih vlog. Podobna nasprotja med šolsko in zu-
nanjo realnostjo, kakor jih vidijo učenci tudi s pomočjo medijskih pre-
zentacij realnosti v okviru »kulture narcizma« (če uporabimo zdaj že ta
klasični Laschev termin), postavljajo šolo pred dilemo: ali naj izvaja mo-
ralne pridige ali naj se odpre kritični diskusiji o »ceni vrednot« in skuša
dokazati, da se morala na koncu vseh koncev vendarle »izplača«!? Vzgo-
ja in izobraževanje imata glede na vse to smisel predvsem kot polje, na
katerem se odvija interakcija posameznika in vsega kompleksa družbe-
nosti (torej kulture, tradicije, akumuliranega znanja), končni »izdelek«
tega procesa pa praviloma ne ustreza projekcijam in fantazmam katerih-
koli upraviteljev šolstva. Glede pojma vzgoje, ki v različnih rabah pred-
vsem prikriva namero po indoktrinaciji, saj bi naj »vzgoja« nasploh bila
nekaj strokovno in znanstveno obvladljivega, bi zdaj bil že čas, da odpr-
to in jasno spregovorimo o moralni vzgoji. V primeru takega sporazuma
o temi pogovarjanja bi se bilo mogoče dogovarjati o »moralnem kode-
ksu«, ki bi bil v jedru moralne vzgoje. Seveda pa je v taki zastavitvi mo-
goče hitro prepoznati politični problem, upoštevaje, da je šolstvo vedno
predmet oblastnih interesov, ki zajamejo seveda tudi kulturo in moralo.
Če bi namreč odprto govorili o moralni vzgoji, bi se pogovarjali tudi o
možnosti oblikovanja konsenzualnega nabora vrednot in o učno-vzgoj-
nih strategijah, metodah ter ciljih. Ko pa se odvija boj za definicijo same
»vzgoje«, gre za to, da se s splošnostjo tega pojma skuša legitimirati ta ali
22 Joel Spring, Educating the Consumer-Citizen / A History of the Marriage of Schools, Adverti-
sing, and Media, Mahwah, New Jersey, London 2003, 185–188.
