Page 135 - Štrajn, Darko. 2018. Vzgoja družbe. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 135
Vzgoja pogleda 133
ralne vzgoje, ne da bi to odprto priznali. Pri tem se zastavi vprašanje, za-
kaj mnogi pisci, ki se ukvarjajo s problemi vzgoje, raje govorijo o »etiki«
namesto o morali in o »etični vzgoji« namesto o moralni vzgoji. Jasno
je, da v pedagoški praksi, še posebej v osnovni šoli, poučevanje etike kot
filozofske discipline najbrž ne bi imelo niti posebnega učinka niti funk-
cije, saj njenih problemov brez podlage v razumevanju zelo kompleksnih
problematik filozofije ne bi mogli zares učinkovito poučevati. Če ob tem
pomislimo, koliko je iz različnih opredelitev etike v zgodovini filozofi-
je zraslo še modernih etik različnih področij znanosti in poklicev, da ne
govorimo o ne prav enostavnem problemu presečišč med etičnimi nau-
ki in verskimi doktrinami, nam je lahko jasno, da je poučevanje etike v
splošnem kurikulumu nekaj nemogočega in konec koncev nepotrebnega.
Drugače pa je z moralo, ki je, na splošno rečeno, predmet etike kot te-
orije praktičnega interpersonalnega in družbenega delovanja ljudi. Zakaj
se torej pretežno ne pogovarjamo o moralni vzgoji, ki je nasploh ena naj-
bolj obravnavanih tem na področju edukacije in ki se je po kulturno pri-
merljivih deželah udeležuje tudi širša javnost? Kot smo videli, se o tem
pogovarjamo, ampak se pogovarjamo bodisi predvsem o vzgoji nasploh
brez pridevnika bodisi o »etični vzgoji«.6 Morala je potemtakem potla-
čena. Končno torej lahko ugotovimo, da gre pri taki rabi pojma vzgoje
za retorično pomagalo, ki govorce – še zlasti vnete zagovornike prima-
ta vzgoje – odreši pred ugovori, ki bi signalizirali nedorečenost in dru-
ge težave, ki se pojavijo takoj, ko stopimo na območje pojma morale.7 Če
pustimo ob strani zahtevno vprašanje o morebitnih »globljih« vzrokih
za izogibanje razpravljanju o poučevanju morale (moralni vzgoji), bi lah-
ko ugotovili, da gre za izogibanje potencialno kontroverznemu razpra-
vljanju, kajti pojma morale ni mogoče nikoli povsem natančno opredeli-
ti; vprašanja v zvezi z moralo so nenehno predmet simbolnih družbenih
spopadov, da niti ne govorimo o tem, da se je tu težko izogniti dejavniku
megljuje termin morale, zelo opazno, kar po svoje odraža tudi učbenik Etika in družba; začetno
poimenovanje eksperimentalnega priročnika za pouk državljanske vzgoje vztraja še kar naprej
tudi v poznejših aprobiranih učbenikih, med učenci pa je pogovorno uveljavljen naziv za pred-
met kratko malo »etika«.
6 V izogib nesporazumu: seveda je pojem vzgoje, kolikor ga je mogoče definirati, lahko širši, kot
je pojem moralne vzgoje; vendar pa bi pregled različnih besedil, ki govorijo o vzgoji, pokazal, da
se avtorji konec koncev najbolj ukvarjajo s problemom vcepljanja morale v glave učencev.
7 Eden od primerov, na katerem bi bilo mogoče dokazati našo trditev, je bil članek v sobotni pri-
logi čaopisa Delo, v katerem avtor, povzemajoč pogovore z reprezentanti različnih pedagoških
nazorov, na široko piše o vzgoji, pri tem pa pojem »moralne vzgoje« sploh ni omenjen. Da je ve-
čidel šlo prav za to, bi seveda lahko brez težav pokazali (Aleš Čakš, (Ne)vzgoja v šoli / Če država
od šole še kaj hoče, naj dopolni zakonodajo, Delo, Sobotna priloga (13. januar 2007), 14–15).
ralne vzgoje, ne da bi to odprto priznali. Pri tem se zastavi vprašanje, za-
kaj mnogi pisci, ki se ukvarjajo s problemi vzgoje, raje govorijo o »etiki«
namesto o morali in o »etični vzgoji« namesto o moralni vzgoji. Jasno
je, da v pedagoški praksi, še posebej v osnovni šoli, poučevanje etike kot
filozofske discipline najbrž ne bi imelo niti posebnega učinka niti funk-
cije, saj njenih problemov brez podlage v razumevanju zelo kompleksnih
problematik filozofije ne bi mogli zares učinkovito poučevati. Če ob tem
pomislimo, koliko je iz različnih opredelitev etike v zgodovini filozofi-
je zraslo še modernih etik različnih področij znanosti in poklicev, da ne
govorimo o ne prav enostavnem problemu presečišč med etičnimi nau-
ki in verskimi doktrinami, nam je lahko jasno, da je poučevanje etike v
splošnem kurikulumu nekaj nemogočega in konec koncev nepotrebnega.
Drugače pa je z moralo, ki je, na splošno rečeno, predmet etike kot te-
orije praktičnega interpersonalnega in družbenega delovanja ljudi. Zakaj
se torej pretežno ne pogovarjamo o moralni vzgoji, ki je nasploh ena naj-
bolj obravnavanih tem na področju edukacije in ki se je po kulturno pri-
merljivih deželah udeležuje tudi širša javnost? Kot smo videli, se o tem
pogovarjamo, ampak se pogovarjamo bodisi predvsem o vzgoji nasploh
brez pridevnika bodisi o »etični vzgoji«.6 Morala je potemtakem potla-
čena. Končno torej lahko ugotovimo, da gre pri taki rabi pojma vzgoje
za retorično pomagalo, ki govorce – še zlasti vnete zagovornike prima-
ta vzgoje – odreši pred ugovori, ki bi signalizirali nedorečenost in dru-
ge težave, ki se pojavijo takoj, ko stopimo na območje pojma morale.7 Če
pustimo ob strani zahtevno vprašanje o morebitnih »globljih« vzrokih
za izogibanje razpravljanju o poučevanju morale (moralni vzgoji), bi lah-
ko ugotovili, da gre za izogibanje potencialno kontroverznemu razpra-
vljanju, kajti pojma morale ni mogoče nikoli povsem natančno opredeli-
ti; vprašanja v zvezi z moralo so nenehno predmet simbolnih družbenih
spopadov, da niti ne govorimo o tem, da se je tu težko izogniti dejavniku
megljuje termin morale, zelo opazno, kar po svoje odraža tudi učbenik Etika in družba; začetno
poimenovanje eksperimentalnega priročnika za pouk državljanske vzgoje vztraja še kar naprej
tudi v poznejših aprobiranih učbenikih, med učenci pa je pogovorno uveljavljen naziv za pred-
met kratko malo »etika«.
6 V izogib nesporazumu: seveda je pojem vzgoje, kolikor ga je mogoče definirati, lahko širši, kot
je pojem moralne vzgoje; vendar pa bi pregled različnih besedil, ki govorijo o vzgoji, pokazal, da
se avtorji konec koncev najbolj ukvarjajo s problemom vcepljanja morale v glave učencev.
7 Eden od primerov, na katerem bi bilo mogoče dokazati našo trditev, je bil članek v sobotni pri-
logi čaopisa Delo, v katerem avtor, povzemajoč pogovore z reprezentanti različnih pedagoških
nazorov, na široko piše o vzgoji, pri tem pa pojem »moralne vzgoje« sploh ni omenjen. Da je ve-
čidel šlo prav za to, bi seveda lahko brez težav pokazali (Aleš Čakš, (Ne)vzgoja v šoli / Če država
od šole še kaj hoče, naj dopolni zakonodajo, Delo, Sobotna priloga (13. januar 2007), 14–15).
