Page 136 - Štrajn, Darko. 2018. Vzgoja družbe. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 136
Vzgoja družbe
religije kot viru zapisanih in nenapisanih moralnih kodeksov. Če pa raje
rečemo »etika« namesto »morala«, se gibljemo v območju navidezno
konsenzualnega splošnega spoštovanja temeljnih vrednot, ki jim v vzgo-
ji in izobraževanju zastavimo zahtevno nalogo, da se infiltrirajo v dušev-
nost učencev in tako proizvedejo »etičnega človeka«. Seveda tak kon-
cept moralne vzgoje, ki ni tako poimenovana in kakršnokoli že izvajanje
nekoliko »nadzemske« etične vzgoje, ne proizvedeta nič drugega kot po-
lje neskončnih razprav, ki ugotavljajo nezadostnost in spodletelost vzgoje
ter veliko pogrošne deontologije, s pomočjo katere z različnih političnih
pozicij poteka javno zaničevanje šole in nepriznavanje truda učiteljev na
tem področju. Nepredstavljam si, da je problematiko, ki je tako uporab-
na kot limanica za politizacijo vprašanj šolstva, sploh mogoče dokončno
razrešiti, a iz do sedaj zapisanega izhaja, da je »strokovna« nedorečenost
glede moralne vzgoje vsaj eden izmed virov in razlogov težav pri uvelja-
vljanju kakršnekoli vzgojne prakse. Glede na to je torej treba jasno sprego-
voriti o moralni vzgoji in s tem tudi o njeni vlogi v pluralni družbi, v ka-
teri naj bi bila avtonomija posameznika temeljna vrednota.
Durkheimova paradigma republikanske moralne vzgoje
Čeprav je o avtonomiji posameznika, ki jo je Kant s svojo racionalno
etiko vgradil v temelje zahodne kulture, zlasti v novoveški filozofiji, posle-
dično pa tudi v vrsti drugih družboslovnih in humanističnih ved, bilo ve-
liko napisanega, pa je treba poudariti, da je vse do danes ta kategorija osta-
la bolj problem, kot pa da bi bila neko nedotakljivo uresničeno dejstvo. Ta
kategorija, ki jo je artikulirala filozofija, se je na presečišču med sociologijo
in politiko že v začetkih modernizma v vsej svoji problematičnosti izkaza-
la ravno na vzgojno-izobraževalnem področju.
»Status posameznika je bistveni vozel spraševanja: označen z vezjo na druž-
bo, ki ga oblikuje v njegovi družbeni naravi, je posameznik dvojno zasnovan
kot oseba, še preden se iztrga skupinam in tradicijam, v katerih osvaja svojo av-
tonomijo. V tem pogledu vzgojo in izobraževanje tvori skup napetosti med
navezanostjo in iztrganostjo, povzročeno z moralnim in političnim projek-
tom splošne emancipacije posameznika. Pedagoška misel v novem refleksiv-
nem okviru sociologije postane sama v sebi problematična in republikansko
mišljenje vzgoje in izobraževanja ustvari uzaveščenje ter povnanjenje protislo-
vij, ki drugače oblikujejo razveljavitvene antinomije.«8
8 Éric Dubreucq, Une éducation républicaine, Pariz 2004, 216.
religije kot viru zapisanih in nenapisanih moralnih kodeksov. Če pa raje
rečemo »etika« namesto »morala«, se gibljemo v območju navidezno
konsenzualnega splošnega spoštovanja temeljnih vrednot, ki jim v vzgo-
ji in izobraževanju zastavimo zahtevno nalogo, da se infiltrirajo v dušev-
nost učencev in tako proizvedejo »etičnega človeka«. Seveda tak kon-
cept moralne vzgoje, ki ni tako poimenovana in kakršnokoli že izvajanje
nekoliko »nadzemske« etične vzgoje, ne proizvedeta nič drugega kot po-
lje neskončnih razprav, ki ugotavljajo nezadostnost in spodletelost vzgoje
ter veliko pogrošne deontologije, s pomočjo katere z različnih političnih
pozicij poteka javno zaničevanje šole in nepriznavanje truda učiteljev na
tem področju. Nepredstavljam si, da je problematiko, ki je tako uporab-
na kot limanica za politizacijo vprašanj šolstva, sploh mogoče dokončno
razrešiti, a iz do sedaj zapisanega izhaja, da je »strokovna« nedorečenost
glede moralne vzgoje vsaj eden izmed virov in razlogov težav pri uvelja-
vljanju kakršnekoli vzgojne prakse. Glede na to je torej treba jasno sprego-
voriti o moralni vzgoji in s tem tudi o njeni vlogi v pluralni družbi, v ka-
teri naj bi bila avtonomija posameznika temeljna vrednota.
Durkheimova paradigma republikanske moralne vzgoje
Čeprav je o avtonomiji posameznika, ki jo je Kant s svojo racionalno
etiko vgradil v temelje zahodne kulture, zlasti v novoveški filozofiji, posle-
dično pa tudi v vrsti drugih družboslovnih in humanističnih ved, bilo ve-
liko napisanega, pa je treba poudariti, da je vse do danes ta kategorija osta-
la bolj problem, kot pa da bi bila neko nedotakljivo uresničeno dejstvo. Ta
kategorija, ki jo je artikulirala filozofija, se je na presečišču med sociologijo
in politiko že v začetkih modernizma v vsej svoji problematičnosti izkaza-
la ravno na vzgojno-izobraževalnem področju.
»Status posameznika je bistveni vozel spraševanja: označen z vezjo na druž-
bo, ki ga oblikuje v njegovi družbeni naravi, je posameznik dvojno zasnovan
kot oseba, še preden se iztrga skupinam in tradicijam, v katerih osvaja svojo av-
tonomijo. V tem pogledu vzgojo in izobraževanje tvori skup napetosti med
navezanostjo in iztrganostjo, povzročeno z moralnim in političnim projek-
tom splošne emancipacije posameznika. Pedagoška misel v novem refleksiv-
nem okviru sociologije postane sama v sebi problematična in republikansko
mišljenje vzgoje in izobraževanja ustvari uzaveščenje ter povnanjenje protislo-
vij, ki drugače oblikujejo razveljavitvene antinomije.«8
8 Éric Dubreucq, Une éducation républicaine, Pariz 2004, 216.
