Page 133 - Štrajn, Darko. 2018. Vzgoja družbe. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 133
Vzgoja pogleda 131
ni, kadar kaka pedagogika navaja za svoj cilj kakršenkoli ideal (abstraktnega)
»človeka«. Zgodovinske izkušnje bi morale zadoščati za to, da bi resneje vzeli
nauk o tem, da »človeka« ni mogoče vzgojiti (izdelati) po kakršnikoli podo-
bi, viziji, ideji ... Kar lahko nastane, je nekaj zgrešenega, kar, denimo, odlično
ilustrira roman Mary Shelley o Frankensteinu.
Ali to pomeni, da je že sam pojem vzgoje zgrešen in bi ga morali povsem po-
zabiti? Seveda ne! Če tu pustimo ob strani, da je sama beseda »vzgoja« v lo-
čenosti od »izobraževanja« pretežno slovanska posebnost, vse povedano po-
meni, da je pri opredeljevanju nalog vzgoje treba ohraniti zmernost. Poseb-
no vprašanje v tem okviru so različne ekskluzivistične pedagoške doktrine ali
različne vzgojiteljske prakse, ki pač legalno soobstajajo v vseh demokracijah.
Sodobne demokratične družbe, ki se združujejo v Svetu Evrope, so nauke o
omejenih možnostih vzgoje doumele kot refleksivni moment, ki ga vključuje-
jo v samo razumevanje demokratične vzgoje.1 To se pravi, da je vzgoja v demo-
kratični družbi nujno podvržena načelom pluralnosti, kar pomeni, da ni ene-
ga samega splošno veljavnega in »edino dobrega« pojma vzgoje ter potemta-
kem tudi ne merodajnega lika vzgojitelja. Če pogledamo listine Sveta Evrope,
se pokaže, da je mogoče formulirati neki minimalni nabor vrednot, ki pred-
vsem utemeljujejo pluralizem, torej strpnost do »drugih in drugačnih«. Pri
tem pa ni mogoče prezreti, da te listine terjajo od vzgojitelja inventivnost, od-
prtost in dialoškost. Demokratična vzgoja ima potemtakem precej ohlapno
definirane cilje, a je zato s koncepti v okviru pojma strpnosti bolj osredotočena
na sam vzgojni proces. Šolske kronike v demokratičnih državah govorijo o
mnogih učiteljih, ki uspejo posredovati učencem demokratične vrednote,
kot so strpnost, solidarnost, aktiven odnos do družbenih vprašanj itn. Toda
upoštevaje množično vzgojo, kakršno imamo zdaj, pa še izvenšolske vplive
na učence, je nemogoče pričakovati, da bodo vsi učitelji najboljši možni vzgo-
jitelji. Nekateri med njimi bodo mogoče lahko tudi »slabi« vzgojitelji, pa naj
upoštevajo katerekoli doktrine ali naj uporabljajo najuspešnejše preizkušene
metode. Vendar glede na zapisano na začetku tega zapisa, so tudi ti »slabi vz-
gojitelji« v demokratični družbi »boljši« od najboljših v totalitarnih družbah.
Cenzura morale
Po večletnem proučevanju pedagoških besedil in mnogih pogovorih s
poznavalci tega področja, včasih tudi po polemičnih soočenjih s strastni-
mi zagovorniki ene ali druge plati edukacije, sem končno ugotovil, da je
1 Seveda je pri tem treba upoštevati vrsto pridržkov, saj je v Svetu Evrope kar nekaj članic, ki bi jim
lahko očitali kršenje dogovorjenih standardov človekovih pravic, standardov demokratične vzgoje
ipd., vendar ostajajo članice – npr. Rusija – spričo svoje politične in gospodarske pomembnosti (!).
ni, kadar kaka pedagogika navaja za svoj cilj kakršenkoli ideal (abstraktnega)
»človeka«. Zgodovinske izkušnje bi morale zadoščati za to, da bi resneje vzeli
nauk o tem, da »človeka« ni mogoče vzgojiti (izdelati) po kakršnikoli podo-
bi, viziji, ideji ... Kar lahko nastane, je nekaj zgrešenega, kar, denimo, odlično
ilustrira roman Mary Shelley o Frankensteinu.
Ali to pomeni, da je že sam pojem vzgoje zgrešen in bi ga morali povsem po-
zabiti? Seveda ne! Če tu pustimo ob strani, da je sama beseda »vzgoja« v lo-
čenosti od »izobraževanja« pretežno slovanska posebnost, vse povedano po-
meni, da je pri opredeljevanju nalog vzgoje treba ohraniti zmernost. Poseb-
no vprašanje v tem okviru so različne ekskluzivistične pedagoške doktrine ali
različne vzgojiteljske prakse, ki pač legalno soobstajajo v vseh demokracijah.
Sodobne demokratične družbe, ki se združujejo v Svetu Evrope, so nauke o
omejenih možnostih vzgoje doumele kot refleksivni moment, ki ga vključuje-
jo v samo razumevanje demokratične vzgoje.1 To se pravi, da je vzgoja v demo-
kratični družbi nujno podvržena načelom pluralnosti, kar pomeni, da ni ene-
ga samega splošno veljavnega in »edino dobrega« pojma vzgoje ter potemta-
kem tudi ne merodajnega lika vzgojitelja. Če pogledamo listine Sveta Evrope,
se pokaže, da je mogoče formulirati neki minimalni nabor vrednot, ki pred-
vsem utemeljujejo pluralizem, torej strpnost do »drugih in drugačnih«. Pri
tem pa ni mogoče prezreti, da te listine terjajo od vzgojitelja inventivnost, od-
prtost in dialoškost. Demokratična vzgoja ima potemtakem precej ohlapno
definirane cilje, a je zato s koncepti v okviru pojma strpnosti bolj osredotočena
na sam vzgojni proces. Šolske kronike v demokratičnih državah govorijo o
mnogih učiteljih, ki uspejo posredovati učencem demokratične vrednote,
kot so strpnost, solidarnost, aktiven odnos do družbenih vprašanj itn. Toda
upoštevaje množično vzgojo, kakršno imamo zdaj, pa še izvenšolske vplive
na učence, je nemogoče pričakovati, da bodo vsi učitelji najboljši možni vzgo-
jitelji. Nekateri med njimi bodo mogoče lahko tudi »slabi« vzgojitelji, pa naj
upoštevajo katerekoli doktrine ali naj uporabljajo najuspešnejše preizkušene
metode. Vendar glede na zapisano na začetku tega zapisa, so tudi ti »slabi vz-
gojitelji« v demokratični družbi »boljši« od najboljših v totalitarnih družbah.
Cenzura morale
Po večletnem proučevanju pedagoških besedil in mnogih pogovorih s
poznavalci tega področja, včasih tudi po polemičnih soočenjih s strastni-
mi zagovorniki ene ali druge plati edukacije, sem končno ugotovil, da je
1 Seveda je pri tem treba upoštevati vrsto pridržkov, saj je v Svetu Evrope kar nekaj članic, ki bi jim
lahko očitali kršenje dogovorjenih standardov človekovih pravic, standardov demokratične vzgoje
ipd., vendar ostajajo članice – npr. Rusija – spričo svoje politične in gospodarske pomembnosti (!).
