Page 132 - Štrajn, Darko. 2018. Vzgoja družbe. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 132
Vzgoja družbe
benih okoljih in kontekstih na več ravneh. Ker pa je že na prvi pogled bolj
ekonomično sprejeti kontingentno trditev, kot to trditev preveč podrobno
utemeljevati, se lahko zadovoljimo s tem, da ta trditev (ki bi ji gotovo pritr-
dilo mnogo poznavalcev pedagoškega in družboslovnega področja) ozna-
čuje možni vzrok omenjene razlike.
Ekskurz
Opomba k pojmu vzgoje na koncu dobe humanizma
Tisti, ki bi vedel za odgovor na vprašanje o tem, kdo da je pravi (najboljši, zgle-
dni, idealni ...) vzgojitelj, bi vedel veliko preveč. Če bi poleg tega vedel še to,
kako je mogoče s pravo (najboljšo, zgledno, idealno ...) vzgojo proizvesti take
najodličnejše vzgojitelje v dovolj velikem številu, da bi vso mladino oblikova-
li v skladu z etičnimi in drugimi ideali, kakršni naj bi vodili vzgojiteljsko delo,
potem bi naš vedež poznal formulo za družbo, ki bi jo sam imenoval idealna,
tisti pa, ki bi jo opazovali od zunaj, bi jo imenovali totalitarna. Sem in tja v zgo-
dovini so se projekti uresničevanja totalitarne družbe tudi vsaj začasno posre-
čili in dokler so obstajali in napredovali, so bili množično dojeti kot najboljše
družbe v dosedanji zgodovini. K temu, da je večina državljanov takih družb
vsaj za daljše ali krajše obdobje videla svoje totalitarne sisteme, v kakršnih so
živeli, kot najboljše v vsem času in prostoru, so kajpak bistveno prispevali prav
vzgojitelji. Glede na trajanje nacifašizma, stalinizma in številnih drugih inačic,
ki so včasih bile malo manj »trde«, so pa vseeno sledile podobnim načelom,
lahko rečemo, da so ti režimi uspevali »vzgojiti vzgojitelje«, ki so tudi za več
generacij prispevali k ohranjanju režima. Če potem pomislimo, kaj je vendar-
le zamajalo te režime obdobja modernizma, hitro lahko ugotovimo, da se jim
je poleg vseh drugih zgodovinskih »objektivnih« okoliščin na koncu morala
ponesrečiti tudi vzgoja; ali drugače: zadnja generacija v totalitarnem režimu
se je uprla svojim vzgojiteljem!
Iz pravkar zapisanega je torej razvidno, da je vzgoja lahko zelo nevarno sred-
stvo v rokah političnega gospostva. V takem okviru je njeno poglavitno sred-
stvo indoktrinacija. Seveda to lahko rečemo z gledišča, ki je (upajmo) zunaj
totalitarnega sistema in tudi terminologija izhaja iz zakladnice kritičnega mi-
šljenja. Če preučimo utemeljitve, ki so jih za vzgojitelje izdelovali vodilni pe-
dagogi totalitarnih (ali denimo nedemokratičnih) družb, lahko izčitamo
same »dobre namene in plemenite cilje«. Pravzaprav so se vsi totalitarni re-
žimi namenjali vzgojiti (proizvesti) »novega človeka« in so s tem, faoucaul-
tovsko rečeno, dokončali obdobje humanizma tako, da so z uresničitvijo nje-
govih idealov povsem izpraznili njihovo vsebino. Že zato moramo biti pozor-
benih okoljih in kontekstih na več ravneh. Ker pa je že na prvi pogled bolj
ekonomično sprejeti kontingentno trditev, kot to trditev preveč podrobno
utemeljevati, se lahko zadovoljimo s tem, da ta trditev (ki bi ji gotovo pritr-
dilo mnogo poznavalcev pedagoškega in družboslovnega področja) ozna-
čuje možni vzrok omenjene razlike.
Ekskurz
Opomba k pojmu vzgoje na koncu dobe humanizma
Tisti, ki bi vedel za odgovor na vprašanje o tem, kdo da je pravi (najboljši, zgle-
dni, idealni ...) vzgojitelj, bi vedel veliko preveč. Če bi poleg tega vedel še to,
kako je mogoče s pravo (najboljšo, zgledno, idealno ...) vzgojo proizvesti take
najodličnejše vzgojitelje v dovolj velikem številu, da bi vso mladino oblikova-
li v skladu z etičnimi in drugimi ideali, kakršni naj bi vodili vzgojiteljsko delo,
potem bi naš vedež poznal formulo za družbo, ki bi jo sam imenoval idealna,
tisti pa, ki bi jo opazovali od zunaj, bi jo imenovali totalitarna. Sem in tja v zgo-
dovini so se projekti uresničevanja totalitarne družbe tudi vsaj začasno posre-
čili in dokler so obstajali in napredovali, so bili množično dojeti kot najboljše
družbe v dosedanji zgodovini. K temu, da je večina državljanov takih družb
vsaj za daljše ali krajše obdobje videla svoje totalitarne sisteme, v kakršnih so
živeli, kot najboljše v vsem času in prostoru, so kajpak bistveno prispevali prav
vzgojitelji. Glede na trajanje nacifašizma, stalinizma in številnih drugih inačic,
ki so včasih bile malo manj »trde«, so pa vseeno sledile podobnim načelom,
lahko rečemo, da so ti režimi uspevali »vzgojiti vzgojitelje«, ki so tudi za več
generacij prispevali k ohranjanju režima. Če potem pomislimo, kaj je vendar-
le zamajalo te režime obdobja modernizma, hitro lahko ugotovimo, da se jim
je poleg vseh drugih zgodovinskih »objektivnih« okoliščin na koncu morala
ponesrečiti tudi vzgoja; ali drugače: zadnja generacija v totalitarnem režimu
se je uprla svojim vzgojiteljem!
Iz pravkar zapisanega je torej razvidno, da je vzgoja lahko zelo nevarno sred-
stvo v rokah političnega gospostva. V takem okviru je njeno poglavitno sred-
stvo indoktrinacija. Seveda to lahko rečemo z gledišča, ki je (upajmo) zunaj
totalitarnega sistema in tudi terminologija izhaja iz zakladnice kritičnega mi-
šljenja. Če preučimo utemeljitve, ki so jih za vzgojitelje izdelovali vodilni pe-
dagogi totalitarnih (ali denimo nedemokratičnih) družb, lahko izčitamo
same »dobre namene in plemenite cilje«. Pravzaprav so se vsi totalitarni re-
žimi namenjali vzgojiti (proizvesti) »novega človeka« in so s tem, faoucaul-
tovsko rečeno, dokončali obdobje humanizma tako, da so z uresničitvijo nje-
govih idealov povsem izpraznili njihovo vsebino. Že zato moramo biti pozor-
