Page 112 - Štrajn, Darko. 2018. Vzgoja družbe. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 112
Vzgoja družbe
dovolj veliko zgodovinsko distanco, treba raziskati delovanje socialistične-
ga sistema, in sicer ne samo z vidika njegove »zgrešenosti, napak, represiv-
nosti« ipd. (kar je, razumljivo, tako v družbenih vedah kot v žurnalizmu,
bilo v modi v času prehoda, »tranzicije«, v drugačen ekonomski in druž-
beni sistem), ampak tudi z vidika njegove uspešnosti. Še pomembnejši dru-
gi aspekt je gotovo zgodovina vsega, kar je nastajalo v socialističnih druž-
bah, ne glede na omejitve politične svobode in svobode izražanja. Taka in-
ventura časa, ki je bil zgodovina, in ne – kot se sedaj kaže pogledu z Zaho-
da tisto, kar je na drugi strani predmet kolektivne amnezije – samo neka-
kšno brezčasno trajanje, diskontinuiteta, luknja v zgodovini, je naloga, na
katero tu samo opozarjamo, glede na našo osrednjo temo pa se je tu ne mo-
remo kakorkoli izčrpneje lotiti.
Ta še ne dovolj znova premišljeni zgodovinski kontekst, ki seveda vklju-
čuje tudi slovensko državo, družbo ter njen izobraževalni sistem, je lahko
podlaga za ugotovitev, da šolska reforma ni bila med prvimi in najnujnejši-
mi nalogami, ki so se pokazale ob nastopu »tranzicije«. Kajti šolski sistem
je z nekaterimi tako rekoč samoumevnimi modifikacijami2 deloval »sam
od sebe« tudi v spreminjajočem se in že spremenjenem družbenem kon-
tekstu. Nadalje je pomembno evidenco, ki kaže na to, da je »socialistična
šola« vendarle bila uspešna, mogoče najti v mednarodnih raziskavah učin-
kov izobraževanja (IEA). Ti kažejo na to, da so učenke in učenci iz nekda-
njih socialističnih dežel od baltiških držav do Bolgarije po znanju, npr. na
področjih naravoslovja in matematike, pogosto prehiteli zahodne vrstnike.
Govorimo o podatkih, ki so bili pridobljeni v času, ko šole v teh deželah ve-
činoma še niso bile reformirane, v njih pa so še vedno učili »socialistični«
učitelji. Lahko bi še naštevali tovrstne kazalce tega, da je socialistična šola
opravljala svoje naloge, in to celo dokaj uspešno, še zlasti z vidika posredo-
vanja znanja učencem. Kar pa zadeva drugi vidik, torej »vzgojo« v vsej ne-
določnosti in večpomenskosti izraza, je mogoče v grobem soditi, da »socia-
darskega vzpona ne glede na politični sistem. Nekaj podobnega se kaže tudi v indikatorju pri-
čakovane življenjske dobe v državah Vzhodne (brez Albanije) in Zahodne Evrope. Leta 1930 je
bila ta doba na Vzhodu 49 let, na Zahodu pa 59 let, leta 1965 je bila razlika samo še dve leti (69 in
71), razlika pa se je povečala v letu konca socializma (1990): 71 let na Vzhodu in 77 na Zahodu.
2 Te modifikacije so zajele tako imenovane ideološke predmete in ideološke aspekte zlasti v kuri-
kulumu družbenih in humanističnih vednosti. Jasno je, da je zaradi dejanske spremembe ustav-
nega in pravnega okvira, kar je pomenilo opustitev vseh atributov socialističnega in samouprav-
nega, sam predmet »samoupravljanje s temelji marksizma« postal odvečen. Nekoliko bolj
zapleteno je bilo (vsaj dokler niso bili napisani novi učbeniki in priročniki) v kurikulumu posa-
meznih predmetov (zgodovina, slovenščina itn.), kar pomeni, da so šole in učitelji bili tako rekoč
hočeš-nočeš čez noč avtonomni pri podajanju učnih vsebin. Nemara je ta začetna prisilna avto-
nomija učinkovala na uvedbo avtonomije kot pomembne kategorije reforme šolskega sistema.
dovolj veliko zgodovinsko distanco, treba raziskati delovanje socialistične-
ga sistema, in sicer ne samo z vidika njegove »zgrešenosti, napak, represiv-
nosti« ipd. (kar je, razumljivo, tako v družbenih vedah kot v žurnalizmu,
bilo v modi v času prehoda, »tranzicije«, v drugačen ekonomski in druž-
beni sistem), ampak tudi z vidika njegove uspešnosti. Še pomembnejši dru-
gi aspekt je gotovo zgodovina vsega, kar je nastajalo v socialističnih druž-
bah, ne glede na omejitve politične svobode in svobode izražanja. Taka in-
ventura časa, ki je bil zgodovina, in ne – kot se sedaj kaže pogledu z Zaho-
da tisto, kar je na drugi strani predmet kolektivne amnezije – samo neka-
kšno brezčasno trajanje, diskontinuiteta, luknja v zgodovini, je naloga, na
katero tu samo opozarjamo, glede na našo osrednjo temo pa se je tu ne mo-
remo kakorkoli izčrpneje lotiti.
Ta še ne dovolj znova premišljeni zgodovinski kontekst, ki seveda vklju-
čuje tudi slovensko državo, družbo ter njen izobraževalni sistem, je lahko
podlaga za ugotovitev, da šolska reforma ni bila med prvimi in najnujnejši-
mi nalogami, ki so se pokazale ob nastopu »tranzicije«. Kajti šolski sistem
je z nekaterimi tako rekoč samoumevnimi modifikacijami2 deloval »sam
od sebe« tudi v spreminjajočem se in že spremenjenem družbenem kon-
tekstu. Nadalje je pomembno evidenco, ki kaže na to, da je »socialistična
šola« vendarle bila uspešna, mogoče najti v mednarodnih raziskavah učin-
kov izobraževanja (IEA). Ti kažejo na to, da so učenke in učenci iz nekda-
njih socialističnih dežel od baltiških držav do Bolgarije po znanju, npr. na
področjih naravoslovja in matematike, pogosto prehiteli zahodne vrstnike.
Govorimo o podatkih, ki so bili pridobljeni v času, ko šole v teh deželah ve-
činoma še niso bile reformirane, v njih pa so še vedno učili »socialistični«
učitelji. Lahko bi še naštevali tovrstne kazalce tega, da je socialistična šola
opravljala svoje naloge, in to celo dokaj uspešno, še zlasti z vidika posredo-
vanja znanja učencem. Kar pa zadeva drugi vidik, torej »vzgojo« v vsej ne-
določnosti in večpomenskosti izraza, je mogoče v grobem soditi, da »socia-
darskega vzpona ne glede na politični sistem. Nekaj podobnega se kaže tudi v indikatorju pri-
čakovane življenjske dobe v državah Vzhodne (brez Albanije) in Zahodne Evrope. Leta 1930 je
bila ta doba na Vzhodu 49 let, na Zahodu pa 59 let, leta 1965 je bila razlika samo še dve leti (69 in
71), razlika pa se je povečala v letu konca socializma (1990): 71 let na Vzhodu in 77 na Zahodu.
2 Te modifikacije so zajele tako imenovane ideološke predmete in ideološke aspekte zlasti v kuri-
kulumu družbenih in humanističnih vednosti. Jasno je, da je zaradi dejanske spremembe ustav-
nega in pravnega okvira, kar je pomenilo opustitev vseh atributov socialističnega in samouprav-
nega, sam predmet »samoupravljanje s temelji marksizma« postal odvečen. Nekoliko bolj
zapleteno je bilo (vsaj dokler niso bili napisani novi učbeniki in priročniki) v kurikulumu posa-
meznih predmetov (zgodovina, slovenščina itn.), kar pomeni, da so šole in učitelji bili tako rekoč
hočeš-nočeš čez noč avtonomni pri podajanju učnih vsebin. Nemara je ta začetna prisilna avto-
nomija učinkovala na uvedbo avtonomije kot pomembne kategorije reforme šolskega sistema.
