Page 111 - Štrajn, Darko. 2018. Vzgoja družbe. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 111
lska 109
tranzicija
družbe
Vzgoja in izobraževanje sta bila med redkimi področji, kjer je bil so-
cialistični družbeni red sorazmerno uspešen, ker je v pretežno zao-
stajajočih delih sveta izpopolnil ali sploh vzpostavil sistem javnega šolstva.
Ta je deloval dovolj učinkovito, da je večinoma skoraj izkoreninil nepisme-
nost, ki je bila v mnogih od teh dežel razmeroma visoka. Poleg tega je tudi
dvignil raven statistično merljive splošne izobraženosti prebivalstva. Vsaj
nekaj časa je bil uspešen tudi pri »vzgoji« – torej pri vcepljanju lojalnosti
državljank in državljanov družbenemu in političnemu sistemu. Hkrati je
bil razmeroma uspešen tudi pri proizvodnji vrhunskega znanja, vendar pa
so razlogi zunaj izobraževalnega sistema zakrivili zaostajanje za Zahodom
na področju znanosti, po tem ko se je tam izkazala znanstveno-tehnološka
revolucija, ki ji socialistični svet ni mogel slediti. Vzroki za to so še vedno
predmet diskusije in precej negotovih ugibanj. Socialistični sistem je bil na
drugih področjih seveda manj uspešen, zlasti na ekonomskem; vendar pa
lahko najdemo podatke, ki pričajo o tem, da gospodarstva v socialističnih
državah niso bila ves čas in nasploh vseskozi neuspešna. Veliko prepričlji-
vih kazalcev, ki utemeljujejo dvom v trditve o »popolni zgrešenosti« socia-
lizma, navaja sociolog Göran Therborn (1996).1 Gotovo bo sčasoma, torej z
1 Tu žal ne moremo izčrpno navesti vseh Therbornovih argumentov, kaj šele mnogih metodološ-
ko neoporečno obdelanih tabel, ampak se bomo omejili le na nekaj izrazitejših pokazateljev, ki
izpodbijajo razširjene stereotipne sodbe o razlogih za konec socializma. Če najprej pogledamo
gospodarske kazalce, se izkaže, da se je v dolgi periodi od leta 1913 do 1960 socializem približal
Zahodu. Po zgodovinskih ocenah so vzhodnoevropske dežele leta 1913 dosegale okoli 60 % bru-
to nacionalnega produkta (BNP) na prebivalca v primerjavi z zahodnimi. Po prvi svetovni voj-
ni in v času do gospodarske krize je Vzhod padel na 55 % zahodnega BNP ter se je do leta 1938
zvišal na dve tretjini zahodnega BNP. Do leta 1950 se je razmerje neznatno popravilo v prid Za-
hodu, toda do leta 1960 se je zopet utrdilo na dveh tretjinah zahodnega BNP. Therborn sklepa,
da je bilo povojno obdobje v Evropi vse do strukturne krize v sedemdesetih letih obdobje gospo-
tranzicija
družbe
Vzgoja in izobraževanje sta bila med redkimi področji, kjer je bil so-
cialistični družbeni red sorazmerno uspešen, ker je v pretežno zao-
stajajočih delih sveta izpopolnil ali sploh vzpostavil sistem javnega šolstva.
Ta je deloval dovolj učinkovito, da je večinoma skoraj izkoreninil nepisme-
nost, ki je bila v mnogih od teh dežel razmeroma visoka. Poleg tega je tudi
dvignil raven statistično merljive splošne izobraženosti prebivalstva. Vsaj
nekaj časa je bil uspešen tudi pri »vzgoji« – torej pri vcepljanju lojalnosti
državljank in državljanov družbenemu in političnemu sistemu. Hkrati je
bil razmeroma uspešen tudi pri proizvodnji vrhunskega znanja, vendar pa
so razlogi zunaj izobraževalnega sistema zakrivili zaostajanje za Zahodom
na področju znanosti, po tem ko se je tam izkazala znanstveno-tehnološka
revolucija, ki ji socialistični svet ni mogel slediti. Vzroki za to so še vedno
predmet diskusije in precej negotovih ugibanj. Socialistični sistem je bil na
drugih področjih seveda manj uspešen, zlasti na ekonomskem; vendar pa
lahko najdemo podatke, ki pričajo o tem, da gospodarstva v socialističnih
državah niso bila ves čas in nasploh vseskozi neuspešna. Veliko prepričlji-
vih kazalcev, ki utemeljujejo dvom v trditve o »popolni zgrešenosti« socia-
lizma, navaja sociolog Göran Therborn (1996).1 Gotovo bo sčasoma, torej z
1 Tu žal ne moremo izčrpno navesti vseh Therbornovih argumentov, kaj šele mnogih metodološ-
ko neoporečno obdelanih tabel, ampak se bomo omejili le na nekaj izrazitejših pokazateljev, ki
izpodbijajo razširjene stereotipne sodbe o razlogih za konec socializma. Če najprej pogledamo
gospodarske kazalce, se izkaže, da se je v dolgi periodi od leta 1913 do 1960 socializem približal
Zahodu. Po zgodovinskih ocenah so vzhodnoevropske dežele leta 1913 dosegale okoli 60 % bru-
to nacionalnega produkta (BNP) na prebivalca v primerjavi z zahodnimi. Po prvi svetovni voj-
ni in v času do gospodarske krize je Vzhod padel na 55 % zahodnega BNP ter se je do leta 1938
zvišal na dve tretjini zahodnega BNP. Do leta 1950 se je razmerje neznatno popravilo v prid Za-
hodu, toda do leta 1960 se je zopet utrdilo na dveh tretjinah zahodnega BNP. Therborn sklepa,
da je bilo povojno obdobje v Evropi vse do strukturne krize v sedemdesetih letih obdobje gospo-
