Page 110 - Štrajn, Darko. 2018. Vzgoja družbe. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 110
Vzgoja družbe
postali eden izmed vzrokov za to, da je z otroki »vse narobe«. Nostalgija
po redu in disciplini je tako lahko tudi razumljiva, drugo vprašanje pa je,
ali je mogoče tak red in disciplino v sodobnih šolah uresničiti. Zlasti poli-
tična desnica rada tudi sama verjame, da je to mogoče in v to prepričuje še
volivce. Hkrati s tem še zbuja iluzijo o tem, da je v šoli mogoče uspešno pro-
izvajati (vzgajati) ljudi po pedagoških zamislih vcepljanja arbitrarno dolo-
čenih visokih vrednot v glave učencev. Kolikor tu še govorimo o Franci-
ji, je treba tovrstno politizacijo problematike vzgoje in izobraževanja brati
v kontekstu takrat napovedanih gospodarskih reform. Nemara se njihovo
bistvo nazorno kaže v izjavi tedanjega finančnega ministra in kasneje uspe-
šnega konkurenta predsednika Jacquesa Chiraca, neokonservativca Nico-
lasa Sarkozyja. Le-ta je že takrat najavil reformo, za katero s podporo kapi-
tala pravzaprav najbolj zares gre. Med drugim je ta reforma zajela tudi spre-
membo delovne zakonodaje, ki odpravlja razliko med delom za določen in
nedoločen čas. Po Sarkozyju je namreč treba tistim, ki »hočejo delati več,
to dovoliti.« Ni treba biti ravno sindikalist za to, da razbereš dejanski smi-
sel te izjave, ki skoraj neprikrito objavlja krepitev prisile za povečanje obse-
ga dela zaposlenih.
Ker se ni mogoče izogniti primerjavam, lahko rečemo, da se realnost
slovenske šolske reforme, ki je šele opravila svoje prve korake v šolski pra-
ksi, razvija k podobnim okoliščinam. Zasnovala jo je ena politična opci-
ja, druga se je morala soočiti z dilemo, kako se obnašati do že sprejetih re-
šitev in do vzgojno-izobraževalnega sistema nasploh. Poglavitne točke kri-
tike, ki so izvirale iz desnih opozicijskih krogov, namreč niso bili toliko
sami kurikulumi, ampak predvsem posamezne sistemske rešitve, ki so za-
gotavljale ideološko nevtralnost šole (to je tudi smisel odsotnosti avtoritar-
nosti v šoli). Druga, bolj meglena tema kritike so bili resnični in domnev-
ni vzgojni problemi. Kar se je torej nakopičilo kot kritika slovenske šolske
reforme, pri tem pač ni mogoče insistirati, da pri uvajanju reforme ni bilo
neizogibnih napak, je merilo prav prilagajanje šole političnim in ideolo-
škim potrebam. Toda, če se že primerjamo: v Franciji so novo reformo, ka-
kršna ustreza desnici, zastavili na podlagi resnega intelektualnega vložka
in dialoga različnih nosilcev javnega diskurza. Iz tega, kar se je na tem po-
dročju dogajalo v Sloveniji v letih 2004–2008, pa je bilo jasno videti, da so
se slovenski konservativci nekaj malega naučili. Razglašanje, da jih politič-
na sprememba avtorizira za nujne spremembe šolskega modela, je že kma-
lu po zmagi desne koalicije v jeseni 2004 postalo precej manj glasno. Sle-
dile so parcialne in negotove spremembe, okvir reforme iz devetdesetih pa
je za silo preživel.
postali eden izmed vzrokov za to, da je z otroki »vse narobe«. Nostalgija
po redu in disciplini je tako lahko tudi razumljiva, drugo vprašanje pa je,
ali je mogoče tak red in disciplino v sodobnih šolah uresničiti. Zlasti poli-
tična desnica rada tudi sama verjame, da je to mogoče in v to prepričuje še
volivce. Hkrati s tem še zbuja iluzijo o tem, da je v šoli mogoče uspešno pro-
izvajati (vzgajati) ljudi po pedagoških zamislih vcepljanja arbitrarno dolo-
čenih visokih vrednot v glave učencev. Kolikor tu še govorimo o Franci-
ji, je treba tovrstno politizacijo problematike vzgoje in izobraževanja brati
v kontekstu takrat napovedanih gospodarskih reform. Nemara se njihovo
bistvo nazorno kaže v izjavi tedanjega finančnega ministra in kasneje uspe-
šnega konkurenta predsednika Jacquesa Chiraca, neokonservativca Nico-
lasa Sarkozyja. Le-ta je že takrat najavil reformo, za katero s podporo kapi-
tala pravzaprav najbolj zares gre. Med drugim je ta reforma zajela tudi spre-
membo delovne zakonodaje, ki odpravlja razliko med delom za določen in
nedoločen čas. Po Sarkozyju je namreč treba tistim, ki »hočejo delati več,
to dovoliti.« Ni treba biti ravno sindikalist za to, da razbereš dejanski smi-
sel te izjave, ki skoraj neprikrito objavlja krepitev prisile za povečanje obse-
ga dela zaposlenih.
Ker se ni mogoče izogniti primerjavam, lahko rečemo, da se realnost
slovenske šolske reforme, ki je šele opravila svoje prve korake v šolski pra-
ksi, razvija k podobnim okoliščinam. Zasnovala jo je ena politična opci-
ja, druga se je morala soočiti z dilemo, kako se obnašati do že sprejetih re-
šitev in do vzgojno-izobraževalnega sistema nasploh. Poglavitne točke kri-
tike, ki so izvirale iz desnih opozicijskih krogov, namreč niso bili toliko
sami kurikulumi, ampak predvsem posamezne sistemske rešitve, ki so za-
gotavljale ideološko nevtralnost šole (to je tudi smisel odsotnosti avtoritar-
nosti v šoli). Druga, bolj meglena tema kritike so bili resnični in domnev-
ni vzgojni problemi. Kar se je torej nakopičilo kot kritika slovenske šolske
reforme, pri tem pač ni mogoče insistirati, da pri uvajanju reforme ni bilo
neizogibnih napak, je merilo prav prilagajanje šole političnim in ideolo-
škim potrebam. Toda, če se že primerjamo: v Franciji so novo reformo, ka-
kršna ustreza desnici, zastavili na podlagi resnega intelektualnega vložka
in dialoga različnih nosilcev javnega diskurza. Iz tega, kar se je na tem po-
dročju dogajalo v Sloveniji v letih 2004–2008, pa je bilo jasno videti, da so
se slovenski konservativci nekaj malega naučili. Razglašanje, da jih politič-
na sprememba avtorizira za nujne spremembe šolskega modela, je že kma-
lu po zmagi desne koalicije v jeseni 2004 postalo precej manj glasno. Sle-
dile so parcialne in negotove spremembe, okvir reforme iz devetdesetih pa
je za silo preživel.
