Page 107 - Štrajn, Darko. 2018. Vzgoja družbe. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 107
mer: 105
ena izmed
francoskih
šolskih
reform
Šolstvo je torej politična zadeva in tako je bilo, odkar obstaja. Vsaj v
obdobju po drugi svetovni vojni – ni pomembno, ali je šlo za nekda-
nje ljudske ali kapitalistične demokracije – je bilo predvsem obvezno šol-
stvo aparat, ki ga utemeljuje samoumevnost njegove odprtosti za vse razre-
de in sloje. Zato je povsem razumljivo, da je njegova političnost v demokra-
tičnem kontekstu opredeljena ravno s tem, da je predmet splošnega intere-
sa in s tem civilne družbe, pri tem pa se tu ne sprašujmo o zlorabi tega poj-
ma. Toda šolstvo je hkrati institucija družbene reprodukcije in zato ta in-
stitucija, kljub vsem reformam, praviloma zapada v stanja, ki jih opisujejo
izrazi, kot so anahronizem, zastarelost, rigidnost, kriza itn. Kot je opozoril
Gilles Deleuze (kar smo navedli v prvem poglavju), nenehne reforme šol-
stva pričajo o tem, kako je nenehna kriza, ki jo te reforme brez uspeha rešu-
jejo, pravzaprav dokaz nerazrešljivosti te same krize.
Reformni koncept 2004
Francoska vlada, ki je l. 2004 najavila še eno temeljito šolsko reformo,
verjetno ni razmišljala na isti abstraktni in filozofski ravni kot eden izmed
večjih mislecev prejšnjega stoletja, kakršen je Deleuze nedvomno bil. A ob
najavi reforme, ki jo je v njenih poglavitnih obrisih razgrnilo poročilo ko-
misije Clauda Thélota, je očitno, da je reforma vsaj toliko vprašanj, ki naj
jih bi jih domnevno rešila, tudi zapletla. Četudi je v komisiji sodeloval ši-
rok krog ljudi od vrhunskih strokovnjakov do kroga šolskih praktikov in
tudi predstavnikov učencev, so predlagane spremembe in nove rešitve ta-
koj dočakale ostre kritike in protislovni komentarji. Takratni minister za
ena izmed
francoskih
šolskih
reform
Šolstvo je torej politična zadeva in tako je bilo, odkar obstaja. Vsaj v
obdobju po drugi svetovni vojni – ni pomembno, ali je šlo za nekda-
nje ljudske ali kapitalistične demokracije – je bilo predvsem obvezno šol-
stvo aparat, ki ga utemeljuje samoumevnost njegove odprtosti za vse razre-
de in sloje. Zato je povsem razumljivo, da je njegova političnost v demokra-
tičnem kontekstu opredeljena ravno s tem, da je predmet splošnega intere-
sa in s tem civilne družbe, pri tem pa se tu ne sprašujmo o zlorabi tega poj-
ma. Toda šolstvo je hkrati institucija družbene reprodukcije in zato ta in-
stitucija, kljub vsem reformam, praviloma zapada v stanja, ki jih opisujejo
izrazi, kot so anahronizem, zastarelost, rigidnost, kriza itn. Kot je opozoril
Gilles Deleuze (kar smo navedli v prvem poglavju), nenehne reforme šol-
stva pričajo o tem, kako je nenehna kriza, ki jo te reforme brez uspeha rešu-
jejo, pravzaprav dokaz nerazrešljivosti te same krize.
Reformni koncept 2004
Francoska vlada, ki je l. 2004 najavila še eno temeljito šolsko reformo,
verjetno ni razmišljala na isti abstraktni in filozofski ravni kot eden izmed
večjih mislecev prejšnjega stoletja, kakršen je Deleuze nedvomno bil. A ob
najavi reforme, ki jo je v njenih poglavitnih obrisih razgrnilo poročilo ko-
misije Clauda Thélota, je očitno, da je reforma vsaj toliko vprašanj, ki naj
jih bi jih domnevno rešila, tudi zapletla. Četudi je v komisiji sodeloval ši-
rok krog ljudi od vrhunskih strokovnjakov do kroga šolskih praktikov in
tudi predstavnikov učencev, so predlagane spremembe in nove rešitve ta-
koj dočakale ostre kritike in protislovni komentarji. Takratni minister za
