Page 117 - Štrajn, Darko. 2018. Vzgoja družbe. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 117
Družbena reforma je šolska reforma 115
nalnih sferah organiziranih dialogov v različnih organih (svetih šol, stro-
kovnih odborih ipd.), ki jih pravzaprav »servisirajo« za to področje zadol-
žena ministrstva.7
Velika družbena sprememba v socialističnih deželah je k takšnemu po-
gledu na reformo, ki je šolstvo z variabilnim uspehom prilagodila ne samo
gospodarski dinamiki, ampak tudi razsrediščenemu sistemu predstavniške
demokracije, ki vsaj potencialno spodbuja k dejavnosti tudi civilno druž-
bo, dodala nalogo spremembe vsega sistemskega okvira pedagoške prakse.
To pa pomeni, da se je šolska reforma morala soočiti s popolnim preobli-
kovanjem vzgojno-izobraževalnega sistema, začenši z zakonodajo, ki »na
novo« določi same institucije vzgoje in izobraževanja ter njihova poglavi-
tna razmerja v družbi in na koncu odredi predelavo kurikuluma glede na
»sodobne potrebe«. Kot vemo, je taka reforma zelo zahtevna in povzro-
ča številne spore, ki se kažejo kot različna razumevanja družbene funkci-
je šolstva.8
7 Obstoj take družbe oblikovanja konsenzov opredeljuje v teoretski dimenzijah svoje knjige o de-
vetletki Mojca K. Šebart (Samopodobe šole, Ljubljana 2002) takole: »Taka družba bo med raz-
ličnimi možnimi oziroma strokovnimi, filozofsko in znanstveno utemeljenimi rešitvami vseka-
kor poskušala poiskati določeno stopnjo strinjanja; to praviloma pomeni, da bo iskala rešitve, ki
bodo odmaknjene od skrajnih strokovnih pogledov, hkrati pa zaradi svoje kompromisne narave
ne bodo izgubljale ‚boljše‘ plati vsake izmed predlaganih rešitev. To pa je težavno početje, ki ga
vedno znova ‚vadijo‘ v tako rekoč vsaki demokratični državi.«
8 Ker tu ostajamo bolj ali manj na konceptualni ravni, naj vsaj v opombi omenim realnost sloven-
ske šolske reforme, ki se, mimo razloga posodobitve zaradi akumulacije znanja v znanostih, legi-
timira ravno v prilagajanju vzgojno-izobraževalnega sistema demokraciji. Ker pa je razumevan-
je demokracije neizogibno politično, se tudi ni bilo mogoče izogniti političnim in ideološkim
kontroverzam v stadiju formuliranja in temeljnega odločanja o okvirih in vsebinah šolske refor-
me. Stvar posebne analize je, koliko so se v političnih soočanjih različnih strok kazale težnje raz-
ličnih družbenih skupin po osvojitvi mehanizma družbene reprodukcije in koliko so ideološko
označeni termini (npr. celovita osebnost, otroku prijazna šola ...) utemeljevali partikularne in-
terese posameznih družbenih agensov. Ne glede na to je slovenska šolska reforma uzakonila nov
sistem vzgoje in izobraževanja ter prenovljeni kurikulum v osnovni in v srednjih šolah, na pod-
ročju višjega in visokega šolstva pa se je uveljavila tudi zasebna pobuda. Kako je slovenska šolska
reforma podobna ali različna drugim v nekdanjih socialističnih državah, je zelo težko reči, saj
ni prav veliko razvidnejših primerjav med njimi. Glede na izkušnjo na simpoziju o šolskih spre-
membah v nemškem Soestu decembra l. 2001, ki so se ga udeležili raziskovalci vzgoje in izobra-
ževanja iz večine nekdanjih socialističnih držav, lahko sklepam, da je bila takrat Slovenija s svojo
reformo korak pred vsemi drugimi, ki pa so večinoma začeli pospeševati svoje reforme. Na sploš-
no lahko opazimo precej previdnosti, saj se vsaj glede posredovanja znanja šole nekdanjega so-
cializma ne zdijo problematične, več pa je sistemskih problemov in problemov s primerljivostjo,
zlasti na področju poklicnega izobraževanja.
nalnih sferah organiziranih dialogov v različnih organih (svetih šol, stro-
kovnih odborih ipd.), ki jih pravzaprav »servisirajo« za to področje zadol-
žena ministrstva.7
Velika družbena sprememba v socialističnih deželah je k takšnemu po-
gledu na reformo, ki je šolstvo z variabilnim uspehom prilagodila ne samo
gospodarski dinamiki, ampak tudi razsrediščenemu sistemu predstavniške
demokracije, ki vsaj potencialno spodbuja k dejavnosti tudi civilno druž-
bo, dodala nalogo spremembe vsega sistemskega okvira pedagoške prakse.
To pa pomeni, da se je šolska reforma morala soočiti s popolnim preobli-
kovanjem vzgojno-izobraževalnega sistema, začenši z zakonodajo, ki »na
novo« določi same institucije vzgoje in izobraževanja ter njihova poglavi-
tna razmerja v družbi in na koncu odredi predelavo kurikuluma glede na
»sodobne potrebe«. Kot vemo, je taka reforma zelo zahtevna in povzro-
ča številne spore, ki se kažejo kot različna razumevanja družbene funkci-
je šolstva.8
7 Obstoj take družbe oblikovanja konsenzov opredeljuje v teoretski dimenzijah svoje knjige o de-
vetletki Mojca K. Šebart (Samopodobe šole, Ljubljana 2002) takole: »Taka družba bo med raz-
ličnimi možnimi oziroma strokovnimi, filozofsko in znanstveno utemeljenimi rešitvami vseka-
kor poskušala poiskati določeno stopnjo strinjanja; to praviloma pomeni, da bo iskala rešitve, ki
bodo odmaknjene od skrajnih strokovnih pogledov, hkrati pa zaradi svoje kompromisne narave
ne bodo izgubljale ‚boljše‘ plati vsake izmed predlaganih rešitev. To pa je težavno početje, ki ga
vedno znova ‚vadijo‘ v tako rekoč vsaki demokratični državi.«
8 Ker tu ostajamo bolj ali manj na konceptualni ravni, naj vsaj v opombi omenim realnost sloven-
ske šolske reforme, ki se, mimo razloga posodobitve zaradi akumulacije znanja v znanostih, legi-
timira ravno v prilagajanju vzgojno-izobraževalnega sistema demokraciji. Ker pa je razumevan-
je demokracije neizogibno politično, se tudi ni bilo mogoče izogniti političnim in ideološkim
kontroverzam v stadiju formuliranja in temeljnega odločanja o okvirih in vsebinah šolske refor-
me. Stvar posebne analize je, koliko so se v političnih soočanjih različnih strok kazale težnje raz-
ličnih družbenih skupin po osvojitvi mehanizma družbene reprodukcije in koliko so ideološko
označeni termini (npr. celovita osebnost, otroku prijazna šola ...) utemeljevali partikularne in-
terese posameznih družbenih agensov. Ne glede na to je slovenska šolska reforma uzakonila nov
sistem vzgoje in izobraževanja ter prenovljeni kurikulum v osnovni in v srednjih šolah, na pod-
ročju višjega in visokega šolstva pa se je uveljavila tudi zasebna pobuda. Kako je slovenska šolska
reforma podobna ali različna drugim v nekdanjih socialističnih državah, je zelo težko reči, saj
ni prav veliko razvidnejših primerjav med njimi. Glede na izkušnjo na simpoziju o šolskih spre-
membah v nemškem Soestu decembra l. 2001, ki so se ga udeležili raziskovalci vzgoje in izobra-
ževanja iz večine nekdanjih socialističnih držav, lahko sklepam, da je bila takrat Slovenija s svojo
reformo korak pred vsemi drugimi, ki pa so večinoma začeli pospeševati svoje reforme. Na sploš-
no lahko opazimo precej previdnosti, saj se vsaj glede posredovanja znanja šole nekdanjega so-
cializma ne zdijo problematične, več pa je sistemskih problemov in problemov s primerljivostjo,
zlasti na področju poklicnega izobraževanja.
