Page 113 - Štrajn, Darko. 2018. Vzgoja družbe. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 113
Družbena reforma je šolska reforma 111
listična šola« ni bila posebno uspešna, saj je družbeni sistem, ki naj bi se re-
produciral s šolanjem, na koncu razpadel. Seveda je treba poudariti, da je ta
sodba res groba in neanalitična in zato bi bil ugovor zaradi zamenjave vzro-
kov in posledic povsem utemeljen. Če to trditev vzamemo kot hipotezo in
z vsemi pridržki zatrdimo njeno možno resničnost, je mogoče nanjo nave-
zati več nadaljnjih tez, ki pa jih najbrž še zlepa nihče ne bo končno veljavno
dokazal. Tako bi bilo mogoče reči, da so učenci – torej vsi tisti, ki so bili so-
cializirani v socialistične državljane – pokazali in nemara dokazali, da so-
cialistična vzgoja ne more biti uspešna tako, da bi učenci nauke socializma
vzeli za svoje. Sklep, izveden iz take teze, bi bil lahko tudi sodba o »nena-
ravnosti« in nesprejemljivosti socializma ali kaj podobnega. Druga hipote-
za bi lahko bila drznejša posplošitev, da s sredstvi šolanja sploh ni mogoče
realizirati tako imenovanih vzgojnih smotrov tako, da bi izobrazili natan-
ko ali vsaj približno takšne osebnosti, kakršne smo si zamislili. V območjih
različnih izpeljav, ki jih tu nakazujemo, je mogoče najti množico formula-
cij, ki se vpisujejo v področje, ki ga poimenujmo pedagoška fantazmagori-
ka. Le-ta meri na cilje, ki jih pogosto izreka v formulah proizvodnje »člo-
veka« ali »osebnosti«,3 te pa se navadno končajo v logičnih slepih ulicah
in nerešljivih paradoksih.4
Torej se lahko vprašamo, zakaj je bilo sploh treba šolo, ki smo jo pode-
dovali od socializma, reformirati? Odgovor, ki je na dlani, pravi, da je šola
samo del sistema, ki ga razumemo kot družbo. Če se torej spremeni »druž-
ba«, je jasno, da se morajo potem spremeniti tudi njeni subsistemi – jasno
ne nazadnje tudi šolstvo. Toda takšno »načelo« ustvarja videz, da so stva-
ri bolj preproste, kot dejansko so. V družbah s socialističnim redom, torej v
mnogih deželah, ki se jih je tako ali drugače dotaknila proletarska revoluci-
ja, je bilo šolstvo pogosto predmet velike pozornosti države, saj so ga marsi-
kje vzpostavili šele po revoluciji in ga tudi odprli najširšim slojem. Ob vseh
pridržkih glede na ideološko komponento je mogoče reči, da je šolstvo v so-
cializmu opravljalo ne tako zelo različno vlogo kot šolstvo na Zahodu, in je,
dokler je trajalo, bilo instrument reprodukcije skupnosti, ki so jo označeva-
3 Seveda je jezik tovrstne pedagogike metaforičen in obvezno deontološki. Tako je na primer Ja-
nez Svetina (1990) v knjižici, ki naj bi bila kritika socialistične šole in načrt šole za prihodnost,
uporabljal izraze, kot so »oblikovati«, »pomagati«, »kultivirati« ipd. učenca v »osebnost, ki
bo«, npr. »znala sobivati v harmoniji z drugimi in naravo«.
4 Tu spomnimo na paradoks, ki smo ga v eni variaciji omenili že prej. Vzemimo zelo priljublje-
no formulo o šoli, ki naj vzgaja »svobodne osebnosti«. Dosledno logično vzeto, bi se torej uče-
nec lahko svobodno odločil tudi za to, da ne bo »svobodna osebnost«. Če bi pristal na to, da bo
»svobodna osebnost«, bi se potemtakem nesvobodno podredil zahtevi vzgojitelja. Če ravna svo-
bodno, je torej nesvoboden, in če ravna nesvobodno, je svoboden.
listična šola« ni bila posebno uspešna, saj je družbeni sistem, ki naj bi se re-
produciral s šolanjem, na koncu razpadel. Seveda je treba poudariti, da je ta
sodba res groba in neanalitična in zato bi bil ugovor zaradi zamenjave vzro-
kov in posledic povsem utemeljen. Če to trditev vzamemo kot hipotezo in
z vsemi pridržki zatrdimo njeno možno resničnost, je mogoče nanjo nave-
zati več nadaljnjih tez, ki pa jih najbrž še zlepa nihče ne bo končno veljavno
dokazal. Tako bi bilo mogoče reči, da so učenci – torej vsi tisti, ki so bili so-
cializirani v socialistične državljane – pokazali in nemara dokazali, da so-
cialistična vzgoja ne more biti uspešna tako, da bi učenci nauke socializma
vzeli za svoje. Sklep, izveden iz take teze, bi bil lahko tudi sodba o »nena-
ravnosti« in nesprejemljivosti socializma ali kaj podobnega. Druga hipote-
za bi lahko bila drznejša posplošitev, da s sredstvi šolanja sploh ni mogoče
realizirati tako imenovanih vzgojnih smotrov tako, da bi izobrazili natan-
ko ali vsaj približno takšne osebnosti, kakršne smo si zamislili. V območjih
različnih izpeljav, ki jih tu nakazujemo, je mogoče najti množico formula-
cij, ki se vpisujejo v področje, ki ga poimenujmo pedagoška fantazmagori-
ka. Le-ta meri na cilje, ki jih pogosto izreka v formulah proizvodnje »člo-
veka« ali »osebnosti«,3 te pa se navadno končajo v logičnih slepih ulicah
in nerešljivih paradoksih.4
Torej se lahko vprašamo, zakaj je bilo sploh treba šolo, ki smo jo pode-
dovali od socializma, reformirati? Odgovor, ki je na dlani, pravi, da je šola
samo del sistema, ki ga razumemo kot družbo. Če se torej spremeni »druž-
ba«, je jasno, da se morajo potem spremeniti tudi njeni subsistemi – jasno
ne nazadnje tudi šolstvo. Toda takšno »načelo« ustvarja videz, da so stva-
ri bolj preproste, kot dejansko so. V družbah s socialističnim redom, torej v
mnogih deželah, ki se jih je tako ali drugače dotaknila proletarska revoluci-
ja, je bilo šolstvo pogosto predmet velike pozornosti države, saj so ga marsi-
kje vzpostavili šele po revoluciji in ga tudi odprli najširšim slojem. Ob vseh
pridržkih glede na ideološko komponento je mogoče reči, da je šolstvo v so-
cializmu opravljalo ne tako zelo različno vlogo kot šolstvo na Zahodu, in je,
dokler je trajalo, bilo instrument reprodukcije skupnosti, ki so jo označeva-
3 Seveda je jezik tovrstne pedagogike metaforičen in obvezno deontološki. Tako je na primer Ja-
nez Svetina (1990) v knjižici, ki naj bi bila kritika socialistične šole in načrt šole za prihodnost,
uporabljal izraze, kot so »oblikovati«, »pomagati«, »kultivirati« ipd. učenca v »osebnost, ki
bo«, npr. »znala sobivati v harmoniji z drugimi in naravo«.
4 Tu spomnimo na paradoks, ki smo ga v eni variaciji omenili že prej. Vzemimo zelo priljublje-
no formulo o šoli, ki naj vzgaja »svobodne osebnosti«. Dosledno logično vzeto, bi se torej uče-
nec lahko svobodno odločil tudi za to, da ne bo »svobodna osebnost«. Če bi pristal na to, da bo
»svobodna osebnost«, bi se potemtakem nesvobodno podredil zahtevi vzgojitelja. Če ravna svo-
bodno, je torej nesvoboden, in če ravna nesvobodno, je svoboden.
