Page 109 - Štrajn, Darko. 2018. Vzgoja družbe. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 109
Družbena reforma je šolska reforma 107
četudi je poročilo pri tem predlagalo postopnost, saj naj bi to veljalo samo
za nove učitelje, medtem ko bi se stari učitelji lahko vključili v novi način
dela prostovoljno.
Za kaj je šlo pri reformi, pa nemara lahko posredno razberemo iz oči-
tnih znakov moralne panike, ki pretresa francosko javnost glede šolstva
in v tem pogledu lahko najdemo številne podobnosti z mnogimi drugi-
mi državami, kajpak tudi s Slovenijo. Mediji, ki so svobodni v mejah, ki jih
riše prosti medijski trg, postavljajo šolske tematike precej visoko na lestvi-
ci tistih, ki pritegujejo pozornost bralcev. Javnosti so ob napovedih refor-
me sporočili rezultate povsem resne raziskave o nasilju v šolah. Tipično, če
pustimo ob strani bolj rumeni tisk, je desno nagibajoči Le Figaro poudaril
predvsem porast nasilja in se zgrozil nad naraščanjem težjih fizičnih nasil-
nih dejanj zlasti na ravni srednjih šol. Le Monde je podatke iz poročila bral
nekoliko drugače, saj je opozoril, da ugotovljeni porast nasilja in zlasti nje-
govih najtežjih oblik zadeva 10 % vseh šol. Pri tem pa je podatke še nekoli-
ko relativiziralo dejstvo, da se je vmes spremenila metodologija spremljanja
pojava nasilja v šolah zaradi uvedbe novega računalniškega programa za be-
leženje in obdelavo informacij. Ni da bi govorili o pisanju, ki se je pojavilo
na še nižjih registrih javnega obveščanja, češ da sodobna šola učence nau-
či delati z računalnikom, potem pa srednješolke domnevno to svoje znanje
uspešno uporabljajo za udejstvovanje v prostituciji. Moralna panika glede
šolstva je vsekakor vse preveč priročno sredstvo krepitve politične opcije, ki
prisega na red in mir, da ne bi bila ustrezno uporabljena. Tudi prepoved no-
šenja izrazitih verskih simbolov v šolah je po dikciji Stasijevega poročila s
konca leta 2003 mogoče brati kot izraz resnega uveljavljanja koncepta loči-
tve religije in šole, ki jo je že l. 1882 v Franciji vpeljal Jules Ferry. Toda v po-
litični realnosti se uvajanje zakona spreminja v vir senzacij, pri tem pa niti
ni povsem jasno, kateri od političnih smeri to najbolj ustreza.
Vračanje avtoritete
Nostalgija po avtoriteti v šoli je kajpak prevedljiva v množično željo po
avtoriteti oblasti nasploh. Gledano z drugega zornega kota pa se temu prav-
zaprav ne kaže čuditi. Modeli permisivne vzgoje, ki so se še posebej okre-
pili po znamenitem letu 1968, so prevladali v pedagoških doktrinah, če-
prav so v sami šolski vsakdanjosti velikokrat proizvedli še več in predvsem
bolj prefinjenih represij kot odkrita zunanja strogost. Ne glede na to, ko-
liko so bili ti modeli učinkoviti, so že zato, ker so jih tudi nekoliko upora-
bljali, v kontekstu socialnih negotovosti in vsakovrstnih strahov sodobnih
»družb tveganja« (Beck), v množičnem razumevanju družbenih dogajanj
četudi je poročilo pri tem predlagalo postopnost, saj naj bi to veljalo samo
za nove učitelje, medtem ko bi se stari učitelji lahko vključili v novi način
dela prostovoljno.
Za kaj je šlo pri reformi, pa nemara lahko posredno razberemo iz oči-
tnih znakov moralne panike, ki pretresa francosko javnost glede šolstva
in v tem pogledu lahko najdemo številne podobnosti z mnogimi drugi-
mi državami, kajpak tudi s Slovenijo. Mediji, ki so svobodni v mejah, ki jih
riše prosti medijski trg, postavljajo šolske tematike precej visoko na lestvi-
ci tistih, ki pritegujejo pozornost bralcev. Javnosti so ob napovedih refor-
me sporočili rezultate povsem resne raziskave o nasilju v šolah. Tipično, če
pustimo ob strani bolj rumeni tisk, je desno nagibajoči Le Figaro poudaril
predvsem porast nasilja in se zgrozil nad naraščanjem težjih fizičnih nasil-
nih dejanj zlasti na ravni srednjih šol. Le Monde je podatke iz poročila bral
nekoliko drugače, saj je opozoril, da ugotovljeni porast nasilja in zlasti nje-
govih najtežjih oblik zadeva 10 % vseh šol. Pri tem pa je podatke še nekoli-
ko relativiziralo dejstvo, da se je vmes spremenila metodologija spremljanja
pojava nasilja v šolah zaradi uvedbe novega računalniškega programa za be-
leženje in obdelavo informacij. Ni da bi govorili o pisanju, ki se je pojavilo
na še nižjih registrih javnega obveščanja, češ da sodobna šola učence nau-
či delati z računalnikom, potem pa srednješolke domnevno to svoje znanje
uspešno uporabljajo za udejstvovanje v prostituciji. Moralna panika glede
šolstva je vsekakor vse preveč priročno sredstvo krepitve politične opcije, ki
prisega na red in mir, da ne bi bila ustrezno uporabljena. Tudi prepoved no-
šenja izrazitih verskih simbolov v šolah je po dikciji Stasijevega poročila s
konca leta 2003 mogoče brati kot izraz resnega uveljavljanja koncepta loči-
tve religije in šole, ki jo je že l. 1882 v Franciji vpeljal Jules Ferry. Toda v po-
litični realnosti se uvajanje zakona spreminja v vir senzacij, pri tem pa niti
ni povsem jasno, kateri od političnih smeri to najbolj ustreza.
Vračanje avtoritete
Nostalgija po avtoriteti v šoli je kajpak prevedljiva v množično željo po
avtoriteti oblasti nasploh. Gledano z drugega zornega kota pa se temu prav-
zaprav ne kaže čuditi. Modeli permisivne vzgoje, ki so se še posebej okre-
pili po znamenitem letu 1968, so prevladali v pedagoških doktrinah, če-
prav so v sami šolski vsakdanjosti velikokrat proizvedli še več in predvsem
bolj prefinjenih represij kot odkrita zunanja strogost. Ne glede na to, ko-
liko so bili ti modeli učinkoviti, so že zato, ker so jih tudi nekoliko upora-
bljali, v kontekstu socialnih negotovosti in vsakovrstnih strahov sodobnih
»družb tveganja« (Beck), v množičnem razumevanju družbenih dogajanj
