Page 115 - Štrajn, Darko. 2018. Vzgoja družbe. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 115
Družbena reforma je šolska reforma 113
ri stremi humboldtski projekt in ki ni le v doseganju spoznanja s strani posa-
meznikov, temveč tudi v izoblikovanju subjekta, ki ga v celoti legitimirata ve-
dnost in družba.«5
Priča smo kumulativnemu učinku dosedanjih družbenih sprememb
rasti in adaptacije izobraževalnih sistemov, za našo poanto pa so odločilna
gibanja v visoko razvitih državah. Izobraževanje je v kontekstu oblikovanja
informacijske družbe, preoblikovanja ekonomije z daljnosežnimi posledi-
cami itn., kot smo že rekli v drugačnih kontekstih v tej knjigi, dobilo po-
membno mesto kot strateško področje. Toda hkrati sta dinamika in kom-
pleksnost družbenih sprememb začrtali mejo učinkovitosti načrtovanih
modelov v dolgoročnem pogledu. To se preprosto najjasneje kaže v proble-
matiki poklicev, saj je glede na relativno dolge izobraževalne cikluse skoraj
nemogoče predvideti potrebe na koncu izobraževalnega ciklusa.
Ko govorimo o dilemah med znanjem in hotenjem, med učenjem in
npr. moralnim zorenjem ali socializacijo, imamo opravka s pojmovnimi
pari v območju védenja in delovanja pod označevalcema resnice in pravi-
ce. Skratka, vsa ta diskurzivna dediščina 19. stoletja, ki neizbežno ostaja
del razumevanja vzgojno-izobraževalnega procesa, se mora soočiti z iluzo-
ričnostjo »tretjega člena«. Poenotenje obeh strani v »produkt«, torej su-
bjekta, se izkaže za nemogoče. Strukturalistična filozofija je že v šestdese-
tih in sedemdesetih letih temeljito premislila o vprašanju Subjekta z veliko
začetnico in povzročila pravi prevrat v podedovanem pojmovnem sistemu.
Tu sicer ne nameravamo razpravljati o tej filozofski materiji, opozarjamo
samo na konceptualni odgovor, ki se zarisuje v njej. V območje filozofske-
ga pojma subjekta se na »empirični« ravni vpisujejo take kategorije, kot so
psihološka osebnost, sociološki posameznik, antropološki človek itn. Post-
moderni kontekst, ki ga lahko razumemo hkrati kot transformativni pre-
skok in napredek vsega od znanosti do tehnologije vsakdanjega življenja in
ga hkrati lahko dolžimo zaradi fragmentarizacije eksistence ali ga navseza-
dnje razglašamo za predstopnjo končne katastrofe, je v pogledih z vseh teh
gledišč neobvladljivo kompleksen. Če kdaj, je prav v tem kontekstu postalo
jasno, da ga ni mogoče proizvajati po načrtu iz enega središča in da ni take
subjektivnosti, ki bi to mesto lahko zasedla. Pojem »celote« v takem kon-
tekstu izgublja pomen: vsaka »celota« je samo nekaj delnega. Na politični
ravni je ta kontekst pravzaprav dopolnjena demokracija.
Vsi ti vidiki, med katerimi so tudi tisti, ki jih lahko opredelimo kot
strukturne determinante, ki dejavnikom oblikovanja in preoblikovanja šol-
5 Jean-François Lyotard, Postmoderno stanje, 58.
ri stremi humboldtski projekt in ki ni le v doseganju spoznanja s strani posa-
meznikov, temveč tudi v izoblikovanju subjekta, ki ga v celoti legitimirata ve-
dnost in družba.«5
Priča smo kumulativnemu učinku dosedanjih družbenih sprememb
rasti in adaptacije izobraževalnih sistemov, za našo poanto pa so odločilna
gibanja v visoko razvitih državah. Izobraževanje je v kontekstu oblikovanja
informacijske družbe, preoblikovanja ekonomije z daljnosežnimi posledi-
cami itn., kot smo že rekli v drugačnih kontekstih v tej knjigi, dobilo po-
membno mesto kot strateško področje. Toda hkrati sta dinamika in kom-
pleksnost družbenih sprememb začrtali mejo učinkovitosti načrtovanih
modelov v dolgoročnem pogledu. To se preprosto najjasneje kaže v proble-
matiki poklicev, saj je glede na relativno dolge izobraževalne cikluse skoraj
nemogoče predvideti potrebe na koncu izobraževalnega ciklusa.
Ko govorimo o dilemah med znanjem in hotenjem, med učenjem in
npr. moralnim zorenjem ali socializacijo, imamo opravka s pojmovnimi
pari v območju védenja in delovanja pod označevalcema resnice in pravi-
ce. Skratka, vsa ta diskurzivna dediščina 19. stoletja, ki neizbežno ostaja
del razumevanja vzgojno-izobraževalnega procesa, se mora soočiti z iluzo-
ričnostjo »tretjega člena«. Poenotenje obeh strani v »produkt«, torej su-
bjekta, se izkaže za nemogoče. Strukturalistična filozofija je že v šestdese-
tih in sedemdesetih letih temeljito premislila o vprašanju Subjekta z veliko
začetnico in povzročila pravi prevrat v podedovanem pojmovnem sistemu.
Tu sicer ne nameravamo razpravljati o tej filozofski materiji, opozarjamo
samo na konceptualni odgovor, ki se zarisuje v njej. V območje filozofske-
ga pojma subjekta se na »empirični« ravni vpisujejo take kategorije, kot so
psihološka osebnost, sociološki posameznik, antropološki človek itn. Post-
moderni kontekst, ki ga lahko razumemo hkrati kot transformativni pre-
skok in napredek vsega od znanosti do tehnologije vsakdanjega življenja in
ga hkrati lahko dolžimo zaradi fragmentarizacije eksistence ali ga navseza-
dnje razglašamo za predstopnjo končne katastrofe, je v pogledih z vseh teh
gledišč neobvladljivo kompleksen. Če kdaj, je prav v tem kontekstu postalo
jasno, da ga ni mogoče proizvajati po načrtu iz enega središča in da ni take
subjektivnosti, ki bi to mesto lahko zasedla. Pojem »celote« v takem kon-
tekstu izgublja pomen: vsaka »celota« je samo nekaj delnega. Na politični
ravni je ta kontekst pravzaprav dopolnjena demokracija.
Vsi ti vidiki, med katerimi so tudi tisti, ki jih lahko opredelimo kot
strukturne determinante, ki dejavnikom oblikovanja in preoblikovanja šol-
5 Jean-François Lyotard, Postmoderno stanje, 58.
