Page 108 - Štrajn, Darko. 2018. Vzgoja družbe. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 108
Vzgoja družbe
šolstvo François Fillon je kajpak takoj razložil, da bodo ugotovitve poro-
čila uporabili v zakonu, vendar pa je vlada glede njegove končne elaboraci-
je povsem svobodna. Pri vsem tem Thélotovo poročilo sploh ni bilo slabo,
kar mu je priznaval tudi levičarski in do desne vlade še posebej kritični Li-
bération, katerega komentator Gérard Dupuy je zavrnil preveč preproste
očitke o tem, da poročilo podpira nostalgijo po avtoritarizmu: »To poro-
čilo posebno zavrača to, da bi pristalo na avtoritaristično nostalgijo na na-
čin Bushevih republikancev.«1 S tega vidika je bilo pravzaprav škoda, ker
se je vlada počutila tako svobodna pri svojem oblikovanju končne podobe
zakona. Kajti jasno je bilo, da bo Raffarinova vlada skušala šolsko reformo
uglasiti s potrebami prepričevanja volivcev in uskladiti z dokaj ambiciozno
neokonservativno reformo, ki naj bi domnevno dvignila francosko konku-
renčnost. Šolska reforma je tako hočeš, nočeš dobila svojo funkcijo v ideo-
loškem polju, ki ga je kajpak zarisala vladajoča garnitura. Toda zaradi vrste
upiranj se je pojavila reforma v spremenjeni obliki šele v naslednjem man-
datu, ki ga označuje zmaga frivolnega neokonservativca in populista Nico-
lasa Sarkozyja. Ostre gospodarske reforme naj bi s pomočjo šolske refor-
me tako postale bolj prebavljive za široko občinstvo, ki je po takratnih no-
vinarskih mnenjih z one strani Atlantika živelo v eni najbolj potratnih so-
cialnih držav.
Thélotovo poročilo je kazalo iskreni namen svojih avtorjev, da bi z re-
formo uresničili enakost možnosti za vse učence ne glede na spol, socialni
izvor ipd. Toda ni se zgodilo prvič v zgodovini šolskih reform, da je dobre
pedagoške namene temeljito predelala družbena realnost, ki jo proizvaja-
jo socialna nasprotja, medijske reprezentacije in globalni trendi. Da so se
tega zavedali tudi nekateri člani komisije, je bilo videti iz reakcije skupine
njenih članov z Alainom Finkielkrautom na čelu, saj so iz komisije izstopi-
li, ker so v posameznih formulacijah razbrali možnost uporabe poročila za
vračanje avtoritarizma v šolo ter za ponovno povečevanje segregacije učen-
cev. Thélotovo poročilo je napovedalo uvedbo skupne podlage (socle com-
mun), torej nekakšnega standarda, ki ga morajo doseči vsi učenci in ki po-
leg pismenosti in obvladovanja osnov matematike vsebuje še zmožnost iz-
ražanja v angleščini, uporabo računalnika in usposobljenost za »skupno
življenje v republiki«. Omeniti je treba še predlog znižanja vstopne staro-
sti otrok na pet let in novo definicijo učiteljevega dela, kjer lahko slutimo
podlage za obnovo avtoritete. Toda še bolj sporna je bila zamisel o podalj-
šanju časa, ki naj bi ga učitelji preživeli v šoli s sedanjih štirih ur na osem
ur na dan. To je kajpak izzvalo izredno jezne odzive učiteljskih sindikatov,
1 Libération (13. oktober 2004), 7.
šolstvo François Fillon je kajpak takoj razložil, da bodo ugotovitve poro-
čila uporabili v zakonu, vendar pa je vlada glede njegove končne elaboraci-
je povsem svobodna. Pri vsem tem Thélotovo poročilo sploh ni bilo slabo,
kar mu je priznaval tudi levičarski in do desne vlade še posebej kritični Li-
bération, katerega komentator Gérard Dupuy je zavrnil preveč preproste
očitke o tem, da poročilo podpira nostalgijo po avtoritarizmu: »To poro-
čilo posebno zavrača to, da bi pristalo na avtoritaristično nostalgijo na na-
čin Bushevih republikancev.«1 S tega vidika je bilo pravzaprav škoda, ker
se je vlada počutila tako svobodna pri svojem oblikovanju končne podobe
zakona. Kajti jasno je bilo, da bo Raffarinova vlada skušala šolsko reformo
uglasiti s potrebami prepričevanja volivcev in uskladiti z dokaj ambiciozno
neokonservativno reformo, ki naj bi domnevno dvignila francosko konku-
renčnost. Šolska reforma je tako hočeš, nočeš dobila svojo funkcijo v ideo-
loškem polju, ki ga je kajpak zarisala vladajoča garnitura. Toda zaradi vrste
upiranj se je pojavila reforma v spremenjeni obliki šele v naslednjem man-
datu, ki ga označuje zmaga frivolnega neokonservativca in populista Nico-
lasa Sarkozyja. Ostre gospodarske reforme naj bi s pomočjo šolske refor-
me tako postale bolj prebavljive za široko občinstvo, ki je po takratnih no-
vinarskih mnenjih z one strani Atlantika živelo v eni najbolj potratnih so-
cialnih držav.
Thélotovo poročilo je kazalo iskreni namen svojih avtorjev, da bi z re-
formo uresničili enakost možnosti za vse učence ne glede na spol, socialni
izvor ipd. Toda ni se zgodilo prvič v zgodovini šolskih reform, da je dobre
pedagoške namene temeljito predelala družbena realnost, ki jo proizvaja-
jo socialna nasprotja, medijske reprezentacije in globalni trendi. Da so se
tega zavedali tudi nekateri člani komisije, je bilo videti iz reakcije skupine
njenih članov z Alainom Finkielkrautom na čelu, saj so iz komisije izstopi-
li, ker so v posameznih formulacijah razbrali možnost uporabe poročila za
vračanje avtoritarizma v šolo ter za ponovno povečevanje segregacije učen-
cev. Thélotovo poročilo je napovedalo uvedbo skupne podlage (socle com-
mun), torej nekakšnega standarda, ki ga morajo doseči vsi učenci in ki po-
leg pismenosti in obvladovanja osnov matematike vsebuje še zmožnost iz-
ražanja v angleščini, uporabo računalnika in usposobljenost za »skupno
življenje v republiki«. Omeniti je treba še predlog znižanja vstopne staro-
sti otrok na pet let in novo definicijo učiteljevega dela, kjer lahko slutimo
podlage za obnovo avtoritete. Toda še bolj sporna je bila zamisel o podalj-
šanju časa, ki naj bi ga učitelji preživeli v šoli s sedanjih štirih ur na osem
ur na dan. To je kajpak izzvalo izredno jezne odzive učiteljskih sindikatov,
1 Libération (13. oktober 2004), 7.
