Page 114 - Štrajn, Darko. 2018. Vzgoja družbe. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 114
Vzgoja družbe
li vsi sociološki in antropološki atributi, kar si jih lahko zamislimo. Vpra-
šanje, ki bi ga morali posebej raziskati (trenutno se ne zdi zanimivo druga-
če kot z zgodovinskega vidika), zadeva neuspešnost reprodukcije ideologi-
je tako imenovanega birokratskega političnega sistema, ki se je opiral na –
z izjemo nekdanje Jugoslavije – plansko gospodarstvo. Izkustvo celih gene-
racij, ki so se v socialističnih šolah pretežno ustrezno poučile o znanostih
in vedah, je bilo to, da tistega, kar danes imenujemo »ideološka indoktri-
nacija«, večinoma niso jemali prav resno. »Ideološka vzgoja«, ki pa je bila
sestavljena na podlagi določenih koncepcij »dobrega«, potemtakem torej
tudi moralnega, je vseeno delovala na učence tako, da jim je posredovala
kodni sistem za komunikacijo s politično reprezentacijo skupnosti. Vpraša-
nje »verjetja« v ideologijo je bilo, kot se je izkazalo kasneje, pravzaprav po-
stransko, četudi je res, da je v »trših« obdobjih bilo nevarno izražati neje-
vero v politični sistem in njegove simbole. Nasploh torej lahko rečemo, da
je socialistična ideologija svojo funkcijo proizvodnje družbenih vezi opra-
vljala, dokler si, razen redkih disidentov, nihče ni upal javno izreči, da ne
verjame v ideologijo. Ker je socialistična družba stavila na »zavest« drža-
vljank in državljanov, se je ta »kodni sistem« za subjektivno prezentira-
nje posameznikov in prepoznavanje ter umeščanje drugih v red svojevrstne
hierarhije razlikoval od »kapitalistične morale« v tem, da je posamezni-
ka bolj podrejal, kot pa da bi bil zgolj medij njegovega delovanja, ki naj bi
mu prineslo družbeno uveljavitev. Ideološka indoktrinacija v socializmu je
pravzaprav merila na to, da bi celotno skupnost podredila shemam, kakr-
šnim – vsaj po formi – v meščanskem redu skušajo podrediti posameznike
partikularne kulturne družbene skupine, npr. cerkve, sekte, totalitarne po-
litične skupine ali tudi manj ambiciozna združenja, ki temeljijo na določe-
nih tradicijah. Toda te prakse takih posebnih socializacij so ponavadi, s po-
membno izjemo verskega pouka v nekaterih deželah, izvzete iz pedagoške-
ga konteksta. Socialistična šola je na svoj način skušala reševati razcep, ki
je bil artikuliran v 19. stoletju še zlasti v Humboldtovi koncepciji univerze.
Družba je organizirana z izobraževanjem
Humboldt, ki je v prvi dekadi 19. stoletja koncipiral berlinsko univer-
zo, se je po Lyotardovem mnenju znašel pred »neizmernim konfliktom«,
izvirajočim iz kantovske kritike »med spoznati in hoteti«, konfliktom
med
»jezikovno igro, ki jo porajajo denotacije, ki izhajajo zgolj iz kriterija resnice,
in jezikovno igro, ki usmerja etično, družbeno in politično prakso ... Poenote-
nje teh dveh diskurzivnih celot je kljub temu nepogrešljiva za Bildung, h kate-
li vsi sociološki in antropološki atributi, kar si jih lahko zamislimo. Vpra-
šanje, ki bi ga morali posebej raziskati (trenutno se ne zdi zanimivo druga-
če kot z zgodovinskega vidika), zadeva neuspešnost reprodukcije ideologi-
je tako imenovanega birokratskega političnega sistema, ki se je opiral na –
z izjemo nekdanje Jugoslavije – plansko gospodarstvo. Izkustvo celih gene-
racij, ki so se v socialističnih šolah pretežno ustrezno poučile o znanostih
in vedah, je bilo to, da tistega, kar danes imenujemo »ideološka indoktri-
nacija«, večinoma niso jemali prav resno. »Ideološka vzgoja«, ki pa je bila
sestavljena na podlagi določenih koncepcij »dobrega«, potemtakem torej
tudi moralnega, je vseeno delovala na učence tako, da jim je posredovala
kodni sistem za komunikacijo s politično reprezentacijo skupnosti. Vpraša-
nje »verjetja« v ideologijo je bilo, kot se je izkazalo kasneje, pravzaprav po-
stransko, četudi je res, da je v »trših« obdobjih bilo nevarno izražati neje-
vero v politični sistem in njegove simbole. Nasploh torej lahko rečemo, da
je socialistična ideologija svojo funkcijo proizvodnje družbenih vezi opra-
vljala, dokler si, razen redkih disidentov, nihče ni upal javno izreči, da ne
verjame v ideologijo. Ker je socialistična družba stavila na »zavest« drža-
vljank in državljanov, se je ta »kodni sistem« za subjektivno prezentira-
nje posameznikov in prepoznavanje ter umeščanje drugih v red svojevrstne
hierarhije razlikoval od »kapitalistične morale« v tem, da je posamezni-
ka bolj podrejal, kot pa da bi bil zgolj medij njegovega delovanja, ki naj bi
mu prineslo družbeno uveljavitev. Ideološka indoktrinacija v socializmu je
pravzaprav merila na to, da bi celotno skupnost podredila shemam, kakr-
šnim – vsaj po formi – v meščanskem redu skušajo podrediti posameznike
partikularne kulturne družbene skupine, npr. cerkve, sekte, totalitarne po-
litične skupine ali tudi manj ambiciozna združenja, ki temeljijo na določe-
nih tradicijah. Toda te prakse takih posebnih socializacij so ponavadi, s po-
membno izjemo verskega pouka v nekaterih deželah, izvzete iz pedagoške-
ga konteksta. Socialistična šola je na svoj način skušala reševati razcep, ki
je bil artikuliran v 19. stoletju še zlasti v Humboldtovi koncepciji univerze.
Družba je organizirana z izobraževanjem
Humboldt, ki je v prvi dekadi 19. stoletja koncipiral berlinsko univer-
zo, se je po Lyotardovem mnenju znašel pred »neizmernim konfliktom«,
izvirajočim iz kantovske kritike »med spoznati in hoteti«, konfliktom
med
»jezikovno igro, ki jo porajajo denotacije, ki izhajajo zgolj iz kriterija resnice,
in jezikovno igro, ki usmerja etično, družbeno in politično prakso ... Poenote-
nje teh dveh diskurzivnih celot je kljub temu nepogrešljiva za Bildung, h kate-
