Page 105 - Štrajn, Darko. 2018. Vzgoja družbe. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 105
Družbena reforma je šolska reforma 103
V razpravi o koncepciji osnovne šole je kar nekaj diskusije sprožila di-
hotomna shema, v okviru katere je bil v imenu »humane« koncepcije,
»ukrojene po učenčevi meri«, izpostavljen kritiki tako imenovani indu-
strijski ali tehnični model šole, ki da nasproti emocionalni poudarja samo
intelektualno in »storilnostno« plat, nasproti vzgoji osebnosti favorizira
samo znanje itn.21 Če malo pomislimo, nam je takoj jasno, da takega mo-
dela, zasnovanega na takšnih podlagah, v realnosti sploh ni, obstaja pa se-
veda prepričanje, da šola pač mora posredovati določen kvantum znanja, če
ne, je tudi njeno »vzgojno« ali osebnostno formativno poslanstvo zaman.
Če pravkar obravnavane kontroverze, ki kajpak transcendirajo možne,
a seveda nikoli absolutne znanstvene rešitve ali vsaj recimo znanstvene pa-
radigme, pogledamo v luči razmerja demokracija – šola, se izkaže, da se
»mlada demokracija« naslavlja na šolo v obliki množice vzajemno izklju-
čujočih se zahtev. Če sicer res ne obstaja enoten in edini model šole v demo-
kraciji, pa je gotovo vsaj to, da šola v demokraciji ne daje lažnih jamstev za
končni »proizvod«, npr. v obliki »vsestransko razvite osebnosti«, za ka-
tero so se trudili reformatorji srednje šole ob koncu socialističnega sistema
v zgodnjih osemdesetih letih. Edina rešitev, ki je mogoča, je pravzaprav ta,
da nekako obidemo problem, da se skratka ne pustimo ujeti v past ideolo-
ških vzorcev. Kopičenje novih spoznanj v vseh znanostih, informacijska za-
sičenost sodobnega okolja, oblikovanje novih pravnih razmerij v sferi civil-
ne družbe in v njenem razmerju z državo, vrednostni pluralizem fragmen-
tarizirane socialne strukture, v kateri se večina ustvarja v zavezništvih več
manjšin,22 najbrž onemogočajo vrnitev k povsem stabilni in od zunaj trdno
definirani šoli, ki daje učencem znanje in veščine za »vse življenje«. Reši-
tev je torej v institucionalizaciji demokratične forme, ki socialnim partner-
jem, namreč staršem, učiteljem, lokalnim dejavnikom itn. v odvisnosti od
stopnje in namena šole, »vsili« dialog, v katerem se izključujoča stališča
morajo ujeti v strinjanju o legitimnosti pluralnosti in tolerance med na-
sprotujočimi si stališči in pogledi.
Seveda ta rešitev, recimo v obliki ustrezno institucionaliziranih svetov
šol, konsultativnih organov tudi na splošnejši ravni (npr. odborov za po-
klicno šolstvo, sestavljenih iz predstavnikov delodajalcev, učiteljev, stro-
kovnjakov in države), še vedno ne rešuje vprašanja splošno sprejemljivega
modela vzgoje in izobraževanja. Problem »novega modela« celotnega sis-
21 Darja Piciga, Uvod, v: Strokovna ekspertiza: Perspektive razvoja osnovne šole v Republiki Slo-
veniji: sistem, procesi, rešitve. K novi koncepciji osnovne šole, III–VIII, Ljubljana 1992, VI.
22 V tem kontekstu pa gre upoštevati še druge znake novih form družbenosti,kot so civilno druž-
bene skupine, omrežja in modificirane inačice socialnega kapitala.
V razpravi o koncepciji osnovne šole je kar nekaj diskusije sprožila di-
hotomna shema, v okviru katere je bil v imenu »humane« koncepcije,
»ukrojene po učenčevi meri«, izpostavljen kritiki tako imenovani indu-
strijski ali tehnični model šole, ki da nasproti emocionalni poudarja samo
intelektualno in »storilnostno« plat, nasproti vzgoji osebnosti favorizira
samo znanje itn.21 Če malo pomislimo, nam je takoj jasno, da takega mo-
dela, zasnovanega na takšnih podlagah, v realnosti sploh ni, obstaja pa se-
veda prepričanje, da šola pač mora posredovati določen kvantum znanja, če
ne, je tudi njeno »vzgojno« ali osebnostno formativno poslanstvo zaman.
Če pravkar obravnavane kontroverze, ki kajpak transcendirajo možne,
a seveda nikoli absolutne znanstvene rešitve ali vsaj recimo znanstvene pa-
radigme, pogledamo v luči razmerja demokracija – šola, se izkaže, da se
»mlada demokracija« naslavlja na šolo v obliki množice vzajemno izklju-
čujočih se zahtev. Če sicer res ne obstaja enoten in edini model šole v demo-
kraciji, pa je gotovo vsaj to, da šola v demokraciji ne daje lažnih jamstev za
končni »proizvod«, npr. v obliki »vsestransko razvite osebnosti«, za ka-
tero so se trudili reformatorji srednje šole ob koncu socialističnega sistema
v zgodnjih osemdesetih letih. Edina rešitev, ki je mogoča, je pravzaprav ta,
da nekako obidemo problem, da se skratka ne pustimo ujeti v past ideolo-
ških vzorcev. Kopičenje novih spoznanj v vseh znanostih, informacijska za-
sičenost sodobnega okolja, oblikovanje novih pravnih razmerij v sferi civil-
ne družbe in v njenem razmerju z državo, vrednostni pluralizem fragmen-
tarizirane socialne strukture, v kateri se večina ustvarja v zavezništvih več
manjšin,22 najbrž onemogočajo vrnitev k povsem stabilni in od zunaj trdno
definirani šoli, ki daje učencem znanje in veščine za »vse življenje«. Reši-
tev je torej v institucionalizaciji demokratične forme, ki socialnim partner-
jem, namreč staršem, učiteljem, lokalnim dejavnikom itn. v odvisnosti od
stopnje in namena šole, »vsili« dialog, v katerem se izključujoča stališča
morajo ujeti v strinjanju o legitimnosti pluralnosti in tolerance med na-
sprotujočimi si stališči in pogledi.
Seveda ta rešitev, recimo v obliki ustrezno institucionaliziranih svetov
šol, konsultativnih organov tudi na splošnejši ravni (npr. odborov za po-
klicno šolstvo, sestavljenih iz predstavnikov delodajalcev, učiteljev, stro-
kovnjakov in države), še vedno ne rešuje vprašanja splošno sprejemljivega
modela vzgoje in izobraževanja. Problem »novega modela« celotnega sis-
21 Darja Piciga, Uvod, v: Strokovna ekspertiza: Perspektive razvoja osnovne šole v Republiki Slo-
veniji: sistem, procesi, rešitve. K novi koncepciji osnovne šole, III–VIII, Ljubljana 1992, VI.
22 V tem kontekstu pa gre upoštevati še druge znake novih form družbenosti,kot so civilno druž-
bene skupine, omrežja in modificirane inačice socialnega kapitala.
