Page 103 - Štrajn, Darko. 2018. Vzgoja družbe. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 103
Družbena reforma je šolska reforma 101
je treba prišteti tudi univerzalne procese družbenih transformacij, pogojenih
z medijsko in informacijsko revolucijo, v katerih, če uporabimo termin R. De-
braya, »religiozna sintaksa kolektivnega življenja« ne deluje več.
Slovenske zgodovinske posebnosti, ki kažejo na tradicionalno politično afili-
acijo cerkve s konservativnimi političnimi težnjami, seveda pojasnjujejo kon-
kretni politični naboj spora. Zmanjševanje ali celo odprava ločenosti cerkve
od države – prav področje šolstva pa je tu najbolj odločilno – bi padcu soci-
alizma priskrbela simbolni pomen zmage nekoč poražene strani. Spor se po-
temtakem vpisuje v nenehno obnavljajoče se nasprotje med tradicionaliz-
mom in progresizmom, med konservativizmom in liberalizmom ter med
provincializmom in kozmopolitizmom. Zahteve po religiozno-etičnem
pouku v šolah (v radikalnejši inačici je šlo za zahtevo po tem pouku od vrt-
ca do vključno srednje šole), poučevali naj bi ga duhovniki, so jasno pokazali,
da Cerkev išče rešitev za dileme ohranjanja in obnavljanja katoliške religije v
družbi, v monopolu na področju, na katerem ji država spričo svoje demokra-
tične pluralnosti tako ali tako ne konkurira, ampak mora konstitucionalno
preprečevati vsak monopol. Gre seveda za »duhovni monopol«, ki ne bi no-
vih generacij odvračal samo od ateizma, ampak tudi od konkurenčnih religij
in duhovnih drž. V primeru uresničitve cerkvenih ambicij bi potemtakem tr-
ditev o povezanosti slovenske kulture s katolicizmom namesto za preteklost
začela veljati za prihodnost.
Noben pojem vzgoje ne more biti nevtralen. Potencirano poudarjanje
vzgoje, kot da bi le-ta lahko bila nevtralna, pa že opozarja na to, da gre za
koncept, ki se mora v liberalni demokraciji zrelativizirati. Sam pojem vzgo-
je je paradoksen in se lahko zaplete v posebne aporije, če hoče samega sebe
proglasiti za demokratičnega. Vzemimo preprost zgled, da bi podprli na-
vedene trditve. Denimo, da učitelj prepričuje učenca, da mora postati sa-
mostojna osebnost, kajti le takšne osebnosti bodo v demokraciji ustrezno
idealu zaželene. In učitelj bo učencu sugeriral pravilo, da naj nikoli ne rav-
na po od zunaj predpisanih pravilih, ampak vselej po lastnem premisleku.
Če ta nauk dosledno interpretiramo – če namreč upoštevamo, da sam iz-
rečeni imperativ ni izvzet iz svoje zahteve – sledi, da imamo opraviti s pra-
vilom, ki ga učenec, če ga bo dobesedno dojel, ne bo upošteval in bo ravnal
samostojno tako, da bo brez razmisleka upošteval zunanja pravila. Torej bo
samostojen, če ne bo samostojen, in ne bo samostojen, če bo samostojen.
V evropskem prostoru, ki je predvsem v svojih urbanih okoljih soočen
z rastjo netolerance, rasizma ipd., med drugim tudi v delu mladinske sub-
je treba prišteti tudi univerzalne procese družbenih transformacij, pogojenih
z medijsko in informacijsko revolucijo, v katerih, če uporabimo termin R. De-
braya, »religiozna sintaksa kolektivnega življenja« ne deluje več.
Slovenske zgodovinske posebnosti, ki kažejo na tradicionalno politično afili-
acijo cerkve s konservativnimi političnimi težnjami, seveda pojasnjujejo kon-
kretni politični naboj spora. Zmanjševanje ali celo odprava ločenosti cerkve
od države – prav področje šolstva pa je tu najbolj odločilno – bi padcu soci-
alizma priskrbela simbolni pomen zmage nekoč poražene strani. Spor se po-
temtakem vpisuje v nenehno obnavljajoče se nasprotje med tradicionaliz-
mom in progresizmom, med konservativizmom in liberalizmom ter med
provincializmom in kozmopolitizmom. Zahteve po religiozno-etičnem
pouku v šolah (v radikalnejši inačici je šlo za zahtevo po tem pouku od vrt-
ca do vključno srednje šole), poučevali naj bi ga duhovniki, so jasno pokazali,
da Cerkev išče rešitev za dileme ohranjanja in obnavljanja katoliške religije v
družbi, v monopolu na področju, na katerem ji država spričo svoje demokra-
tične pluralnosti tako ali tako ne konkurira, ampak mora konstitucionalno
preprečevati vsak monopol. Gre seveda za »duhovni monopol«, ki ne bi no-
vih generacij odvračal samo od ateizma, ampak tudi od konkurenčnih religij
in duhovnih drž. V primeru uresničitve cerkvenih ambicij bi potemtakem tr-
ditev o povezanosti slovenske kulture s katolicizmom namesto za preteklost
začela veljati za prihodnost.
Noben pojem vzgoje ne more biti nevtralen. Potencirano poudarjanje
vzgoje, kot da bi le-ta lahko bila nevtralna, pa že opozarja na to, da gre za
koncept, ki se mora v liberalni demokraciji zrelativizirati. Sam pojem vzgo-
je je paradoksen in se lahko zaplete v posebne aporije, če hoče samega sebe
proglasiti za demokratičnega. Vzemimo preprost zgled, da bi podprli na-
vedene trditve. Denimo, da učitelj prepričuje učenca, da mora postati sa-
mostojna osebnost, kajti le takšne osebnosti bodo v demokraciji ustrezno
idealu zaželene. In učitelj bo učencu sugeriral pravilo, da naj nikoli ne rav-
na po od zunaj predpisanih pravilih, ampak vselej po lastnem premisleku.
Če ta nauk dosledno interpretiramo – če namreč upoštevamo, da sam iz-
rečeni imperativ ni izvzet iz svoje zahteve – sledi, da imamo opraviti s pra-
vilom, ki ga učenec, če ga bo dobesedno dojel, ne bo upošteval in bo ravnal
samostojno tako, da bo brez razmisleka upošteval zunanja pravila. Torej bo
samostojen, če ne bo samostojen, in ne bo samostojen, če bo samostojen.
V evropskem prostoru, ki je predvsem v svojih urbanih okoljih soočen
z rastjo netolerance, rasizma ipd., med drugim tudi v delu mladinske sub-
