Page 102 - Štrajn, Darko. 2018. Vzgoja družbe. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 102
Vzgoja družbe
jam in ni naredila nobenega radikalnega koraka v nasprotju z omenjenim stro-
kovnim konsenzom. Prav tako na drugi strani, z izjemo neavtoriziranih stališč
posameznikov, cerkvene oblasti niso izražale nikakršnih imperativnih zahtev.
Kasnejše polemično in politično vse bolj zaostreno vprašanje mesta religije
v šoli pa je pokazalo bistveno drugačno podobo. Nekdanje strpno sporazu-
mevanje je zamenjala dokaj žolčna polemika v sozvočju z drugimi politični-
mi razcepi. Vzrok za to je na dlani. Skupaj s tem, da se je problematika religije
v šoli iz strokovnih razprav, ki so jih spremljale drobne izboljšave pouka, z de-
lovanjem krovne državno-cerkvene komisije preselila na odločilno politično
pogajalsko raven, se je zaostrilo predvsem stališče cerkvene strani. To torej po-
meni, da se je v slovenski katoliški cerkvi zgodila evolucija od prvotne spravlji-
vosti h konfrontaciji, od začetnega strinjanja (resda od cerkve verjetno neav-
toriziranih) katoliških razumnikov s konceptom predmetno razpršenega po-
uka o svetovnih religijah k imperativni zahtevi po »religiozno-etičnem pou-
ku«. Ta sintagma sama je kajpada bila novejši produkt evolucije cerkvenega
stališča. Od vprašanja, kako razviti čim boljšo šolo, se je zgodil premik k vpra-
šanju, čigava je (ali bo) šola.
S tem je nastal nov interpretativni okvir, v katerem nujno prihaja do izključu-
jočih nasprotij v stališčih. Tako se npr. trditev o povezanosti slovenske kultu-
re s katolicizmom sprevrača kot relativna zgodovinska resnica v absolutno tr-
ditev. Nasproti temu pa je mogoče postaviti trditev, da je prav tako del novej-
še slovenske tradicije tudi evropski proces sekularizacije – neodvisen od »ko-
munističnega terorja« nad religijo. Nadalje ena stran poudarja rešitve v neka-
terih evropskih šolskih sistemih, druga stran pa seveda postavlja nasproti pri-
mere rešitev v drugih. Skratka, če ne nadaljujemo z naštevanjem kontrover-
znih stališč, je že iz tega jasno, da je reševanje vprašanja mesta religije v javni dr-
žavni šoli postalo vprašanje svojevrstnega političnega prestiža.
Če pustimo ob strani vrsto podrobnosti in drobnih pragmatičnih računov, je
očitno, da je v ozadju spora strukturni prelom, ki ga je katoliška Cerkev – ne-
pripravljena na nepričakovane spremembe – šele kasneje začela dojemati in
mu tudi prilagajati svojo strategijo ter konkretna ravnanja. V času partijskega
idejnega monopola je cerkvi pripadal nekakšen »anti-monopol« kot oblika
sožitja med takratno državo in cerkvijo v razmerju vzajemnega izključevanja.
Ko pa se je zlomil idejni monopol, se je skrhal tudi »anti-monopol«. Hkrati z
liberalizacijo trga blaga, denarja, delovne sile in lastnine se je liberaliziral tudi
trg duhovnih dobrin, na katerem katoliška cerkev sicer nastopa z najmočnej-
šo institucionalno infrastrukturo, a vendar zgolj kot samo ena izmed ponu-
dnic odrešitvenih odgovorov na duhovna in eksistencialna vprašanja. K temu
jam in ni naredila nobenega radikalnega koraka v nasprotju z omenjenim stro-
kovnim konsenzom. Prav tako na drugi strani, z izjemo neavtoriziranih stališč
posameznikov, cerkvene oblasti niso izražale nikakršnih imperativnih zahtev.
Kasnejše polemično in politično vse bolj zaostreno vprašanje mesta religije
v šoli pa je pokazalo bistveno drugačno podobo. Nekdanje strpno sporazu-
mevanje je zamenjala dokaj žolčna polemika v sozvočju z drugimi politični-
mi razcepi. Vzrok za to je na dlani. Skupaj s tem, da se je problematika religije
v šoli iz strokovnih razprav, ki so jih spremljale drobne izboljšave pouka, z de-
lovanjem krovne državno-cerkvene komisije preselila na odločilno politično
pogajalsko raven, se je zaostrilo predvsem stališče cerkvene strani. To torej po-
meni, da se je v slovenski katoliški cerkvi zgodila evolucija od prvotne spravlji-
vosti h konfrontaciji, od začetnega strinjanja (resda od cerkve verjetno neav-
toriziranih) katoliških razumnikov s konceptom predmetno razpršenega po-
uka o svetovnih religijah k imperativni zahtevi po »religiozno-etičnem pou-
ku«. Ta sintagma sama je kajpada bila novejši produkt evolucije cerkvenega
stališča. Od vprašanja, kako razviti čim boljšo šolo, se je zgodil premik k vpra-
šanju, čigava je (ali bo) šola.
S tem je nastal nov interpretativni okvir, v katerem nujno prihaja do izključu-
jočih nasprotij v stališčih. Tako se npr. trditev o povezanosti slovenske kultu-
re s katolicizmom sprevrača kot relativna zgodovinska resnica v absolutno tr-
ditev. Nasproti temu pa je mogoče postaviti trditev, da je prav tako del novej-
še slovenske tradicije tudi evropski proces sekularizacije – neodvisen od »ko-
munističnega terorja« nad religijo. Nadalje ena stran poudarja rešitve v neka-
terih evropskih šolskih sistemih, druga stran pa seveda postavlja nasproti pri-
mere rešitev v drugih. Skratka, če ne nadaljujemo z naštevanjem kontrover-
znih stališč, je že iz tega jasno, da je reševanje vprašanja mesta religije v javni dr-
žavni šoli postalo vprašanje svojevrstnega političnega prestiža.
Če pustimo ob strani vrsto podrobnosti in drobnih pragmatičnih računov, je
očitno, da je v ozadju spora strukturni prelom, ki ga je katoliška Cerkev – ne-
pripravljena na nepričakovane spremembe – šele kasneje začela dojemati in
mu tudi prilagajati svojo strategijo ter konkretna ravnanja. V času partijskega
idejnega monopola je cerkvi pripadal nekakšen »anti-monopol« kot oblika
sožitja med takratno državo in cerkvijo v razmerju vzajemnega izključevanja.
Ko pa se je zlomil idejni monopol, se je skrhal tudi »anti-monopol«. Hkrati z
liberalizacijo trga blaga, denarja, delovne sile in lastnine se je liberaliziral tudi
trg duhovnih dobrin, na katerem katoliška cerkev sicer nastopa z najmočnej-
šo institucionalno infrastrukturo, a vendar zgolj kot samo ena izmed ponu-
dnic odrešitvenih odgovorov na duhovna in eksistencialna vprašanja. K temu
