Page 101 - Štrajn, Darko. 2018. Vzgoja družbe. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 101
Družbena reforma je šolska reforma 99
slanstvu šole zapustil razpad nekdanje ideologije. Kot sestavina teh dilem se je
tako že takoj postavilo tudi vprašanje mesta religije v šoli.
Za razliko od vrste drugih nekdanjih socialističnih držav, zlasti izrazit pa je
primer Poljske, v Sloveniji nismo hiteli z nikakršnimi politično podprtimi hi-
trimi spremembami kurikuluma. Namesto uvedbe verouka z dekretom je
Zavod za šolstvo v šolskem letu 1991/92 izdal eksperimentalni priročnik šti-
rinajstih avtorjev za 7. in 8. razred osnovne šole Etika in družba, ki je poleg vrste
socioloških antropoloških in splošno političnih tematik, bolj ali manj uspe-
šno prirejenih spoznavnim sposobnostim otrok na tej stopnji izobraževanja,
ponudil tudi informacije o religijah.19
Omenjeni eksperimentalni priročnik je bil prvi, četudi skromni korak na
poti k vsebinskim spremembam učnih vsebin, ki naj bi potem zajele tudi vr-
sto standardnih družboslovnih in humanističnih predmetov v osnovnih in
srednjih šolah. Te spremembe so potekale hkrati z drugimi spreminjevalni-
mi ukrepi v šolskem sistemu. Seveda je bil vidik religije visoko na spisku prvin,
ki naj bi jih upoštevali. Takšna projekcija sprememb, obsežnejša, kot se zdi na
prvi pogled, je med drugim izvirala tudi iz živahnih strokovnih razprav v času
začetka prehoda v nov politični in gospodarski sistem. Da je bila v te razprave
enakopravno vključena vrsta katoliških – bodisi laičnih bodisi cerkvenih – in-
telektualcev, dokazuje tudi kar zajetna množina literature: zbornikov posve-
tov, člankov v strokovnih revijah, pa tudi zapisov v časopisju. Verjetno tudi za-
radi neprijetne izkušnje z vsiljeno reformo srednjega šolstva v začetku osem-
desetih let, so torej v Sloveniji pred pomembnejšimi posegi v šolski sistem po-
tekale strokovne razprave, ki so seveda zajele tudi problematiko religije. Če-
prav te razprave niso bile niti povsem depolitizirane niti nepolemične, pa je
nemara mogoče reči, da se je v njih izoblikoval minimalni temeljni konsenz in
vzajemno zaupanje v strpnem pluralnem dialogu. Bolj ali manj jasno je bilo,
da nikomur ne gre niti za zatiranje vere in cerkve niti za vsiljevanje religije. Se-
veda je res, da so te razprave potekale med strokovnjaki za vzgojo in izobraže-
vanje, pa tudi v širših zainteresiranih intelektualnih krogih, oddaljenih od me-
hanizmov, s katerimi je mogoče izvajati zatiranje ali vsiljevanje. Osnovna mo-
tivacija udeležencev teh diskusij je vendarle bilo iskanje odgovora na vpraša-
nje, kako oblikovati čim boljšo šolo in skrb za položaj učencev ter učiteljstva
v njej. Toda treba je poudariti, da je tudi šolska politika, takrat pod modrim
vodstvom ministra iz vrst krščanske demokracije, sledila strokovnim diskusi-
19 Eksperiment je razmeroma dobro uspel, saj se mu je večina šol prostovoljno pridružila, evalva-
cija pa je pokazala pretežno naklonjenost učiteljev, ki so se pohvalno izrazili o predlaganih meto-
dah dela in o pluralistično koncipirani vsebini.
slanstvu šole zapustil razpad nekdanje ideologije. Kot sestavina teh dilem se je
tako že takoj postavilo tudi vprašanje mesta religije v šoli.
Za razliko od vrste drugih nekdanjih socialističnih držav, zlasti izrazit pa je
primer Poljske, v Sloveniji nismo hiteli z nikakršnimi politično podprtimi hi-
trimi spremembami kurikuluma. Namesto uvedbe verouka z dekretom je
Zavod za šolstvo v šolskem letu 1991/92 izdal eksperimentalni priročnik šti-
rinajstih avtorjev za 7. in 8. razred osnovne šole Etika in družba, ki je poleg vrste
socioloških antropoloških in splošno političnih tematik, bolj ali manj uspe-
šno prirejenih spoznavnim sposobnostim otrok na tej stopnji izobraževanja,
ponudil tudi informacije o religijah.19
Omenjeni eksperimentalni priročnik je bil prvi, četudi skromni korak na
poti k vsebinskim spremembam učnih vsebin, ki naj bi potem zajele tudi vr-
sto standardnih družboslovnih in humanističnih predmetov v osnovnih in
srednjih šolah. Te spremembe so potekale hkrati z drugimi spreminjevalni-
mi ukrepi v šolskem sistemu. Seveda je bil vidik religije visoko na spisku prvin,
ki naj bi jih upoštevali. Takšna projekcija sprememb, obsežnejša, kot se zdi na
prvi pogled, je med drugim izvirala tudi iz živahnih strokovnih razprav v času
začetka prehoda v nov politični in gospodarski sistem. Da je bila v te razprave
enakopravno vključena vrsta katoliških – bodisi laičnih bodisi cerkvenih – in-
telektualcev, dokazuje tudi kar zajetna množina literature: zbornikov posve-
tov, člankov v strokovnih revijah, pa tudi zapisov v časopisju. Verjetno tudi za-
radi neprijetne izkušnje z vsiljeno reformo srednjega šolstva v začetku osem-
desetih let, so torej v Sloveniji pred pomembnejšimi posegi v šolski sistem po-
tekale strokovne razprave, ki so seveda zajele tudi problematiko religije. Če-
prav te razprave niso bile niti povsem depolitizirane niti nepolemične, pa je
nemara mogoče reči, da se je v njih izoblikoval minimalni temeljni konsenz in
vzajemno zaupanje v strpnem pluralnem dialogu. Bolj ali manj jasno je bilo,
da nikomur ne gre niti za zatiranje vere in cerkve niti za vsiljevanje religije. Se-
veda je res, da so te razprave potekale med strokovnjaki za vzgojo in izobraže-
vanje, pa tudi v širših zainteresiranih intelektualnih krogih, oddaljenih od me-
hanizmov, s katerimi je mogoče izvajati zatiranje ali vsiljevanje. Osnovna mo-
tivacija udeležencev teh diskusij je vendarle bilo iskanje odgovora na vpraša-
nje, kako oblikovati čim boljšo šolo in skrb za položaj učencev ter učiteljstva
v njej. Toda treba je poudariti, da je tudi šolska politika, takrat pod modrim
vodstvom ministra iz vrst krščanske demokracije, sledila strokovnim diskusi-
19 Eksperiment je razmeroma dobro uspel, saj se mu je večina šol prostovoljno pridružila, evalva-
cija pa je pokazala pretežno naklonjenost učiteljev, ki so se pohvalno izrazili o predlaganih meto-
dah dela in o pluralistično koncipirani vsebini.
