Page 90 - Žagar, Igor Ž. (2018). Od performativa do govornih dejanj. Ljubljana: Pedagoški inštitut. Digitalna knjižnica, Dissertationes 1.
P. 90
Od performativa do govornih dejanj
Vezniki torej ne povezujejo »realnih« objektov in njihovih reprezentacij,
temveč le reprezentacije same. »Realnost« ni nič več kot »mentalna« repre-
zentacija in vezniki torej nujno povezujejo mentalne reprezentacije (v okvi-
ru nekega vesolja verovanj) z drugimi mentalnimi reprezentacijami (v okvi-
ru nekega drugega vesolja verovanj). Če torej rečemo: Stojko misli, da …, tu
ne gre za Stojkova absolutna prepričanja, za njegova prepričanja »na sebi«,
temveč vedno (le?) za njegova prepričanja, kot jih percipira, razume in po-
sreduje konkreten govorec, na primer jaz sam. Gre torej za mentalno repre-
zentacijo mentalne reprezentac ije, ki ima tudi »svojo« sintaktično obliko,
namreč podred je:
(15) Stojko misli, da …
Navedenim trditvam bi seveda lahko ugovarjali, češ da so slike in fo-
tografije še kako »realne« stvari. Seveda so, toda njihove reprezentacije so
nujno mentalne, in prav zato, ker so mentalne reprezentacije vedno inter-
pretacije nečesa v realnem, potrebujemo za adekvatno analizo več kot en
(pragmatični) veznik. Za analizo fotografije, na primer, vsaj tri:
1. veznik, ki povezuje model z upodobitvijo na fotografiji;
2. veznik, ki povezuje upodobitev na fotografiji z upodobitvijo, kakor
je razumljena;
3. veznik, ki povezuje model z upodobitvijo, kakor je razumljena, vse se-
veda v mentalni realnosti (oz. vesolju verovanj) govorca.
Seveda bi se mentalnih reprezentacij lahko lotili tudi drugače, vendar
nas v danem okviru zanimajo predvsem načini in možnosti govora o real-
nosti, prepričanjih, željah in upodobitvah. Gre nam le za nastavke, ki jih po-
nuja diskurz sam (ne glede na »realne« ekvivalente oz. ustrezn ike), za na-
stavke, ki (lahko) omogočajo različne interpretacije (kljub mogoči »real-
ni« istosti, ki pa ni in ne želi biti naš predmet), torej za interpretacije, ki so
izključno posled ica in rezultat obdelave diskurza samega.
Recimo, da tovrstni diskurzivni nastavki omogočajo konstrukcijo
»mentalnih prostorov«, konstrukcij, ki nimajo nič skupnega z jezikov-
nimi strukturami (kakršne, na prim er, postulira generativna gramatika),
četudi je njihova konstrukcija znotraj diskurza vezana na posamezne jezi
kovne skupine.
Prav tako moramo poudariti, da mentalni prostori niso identični z ve-
solji verovanj. Na koncu prejšnjega poglavja smo rekli, da so mentalni pro-
stori izvrstno orodje za nekakšno mikroanalizo vesolj verovanj, vendar pa
ne »pokrivajo« celotnega (virtualnega) vesolja verovanj, temveč le vsakič
Vezniki torej ne povezujejo »realnih« objektov in njihovih reprezentacij,
temveč le reprezentacije same. »Realnost« ni nič več kot »mentalna« repre-
zentacija in vezniki torej nujno povezujejo mentalne reprezentacije (v okvi-
ru nekega vesolja verovanj) z drugimi mentalnimi reprezentacijami (v okvi-
ru nekega drugega vesolja verovanj). Če torej rečemo: Stojko misli, da …, tu
ne gre za Stojkova absolutna prepričanja, za njegova prepričanja »na sebi«,
temveč vedno (le?) za njegova prepričanja, kot jih percipira, razume in po-
sreduje konkreten govorec, na primer jaz sam. Gre torej za mentalno repre-
zentacijo mentalne reprezentac ije, ki ima tudi »svojo« sintaktično obliko,
namreč podred je:
(15) Stojko misli, da …
Navedenim trditvam bi seveda lahko ugovarjali, češ da so slike in fo-
tografije še kako »realne« stvari. Seveda so, toda njihove reprezentacije so
nujno mentalne, in prav zato, ker so mentalne reprezentacije vedno inter-
pretacije nečesa v realnem, potrebujemo za adekvatno analizo več kot en
(pragmatični) veznik. Za analizo fotografije, na primer, vsaj tri:
1. veznik, ki povezuje model z upodobitvijo na fotografiji;
2. veznik, ki povezuje upodobitev na fotografiji z upodobitvijo, kakor
je razumljena;
3. veznik, ki povezuje model z upodobitvijo, kakor je razumljena, vse se-
veda v mentalni realnosti (oz. vesolju verovanj) govorca.
Seveda bi se mentalnih reprezentacij lahko lotili tudi drugače, vendar
nas v danem okviru zanimajo predvsem načini in možnosti govora o real-
nosti, prepričanjih, željah in upodobitvah. Gre nam le za nastavke, ki jih po-
nuja diskurz sam (ne glede na »realne« ekvivalente oz. ustrezn ike), za na-
stavke, ki (lahko) omogočajo različne interpretacije (kljub mogoči »real-
ni« istosti, ki pa ni in ne želi biti naš predmet), torej za interpretacije, ki so
izključno posled ica in rezultat obdelave diskurza samega.
Recimo, da tovrstni diskurzivni nastavki omogočajo konstrukcijo
»mentalnih prostorov«, konstrukcij, ki nimajo nič skupnega z jezikov-
nimi strukturami (kakršne, na prim er, postulira generativna gramatika),
četudi je njihova konstrukcija znotraj diskurza vezana na posamezne jezi
kovne skupine.
Prav tako moramo poudariti, da mentalni prostori niso identični z ve-
solji verovanj. Na koncu prejšnjega poglavja smo rekli, da so mentalni pro-
stori izvrstno orodje za nekakšno mikroanalizo vesolj verovanj, vendar pa
ne »pokrivajo« celotnega (virtualnega) vesolja verovanj, temveč le vsakič
